”Imamo težko nalogo, ki jo sicer opravljamo s srcem, ampak ko zazvoni telefon, se oblečeš in greš. Ne sprašuješ, koliko boš tvegal in kaj je za vrati,” pravi prostovoljni gasilec Jošt Erzar.
Gasilci so tisti, ki so ob najrazličnejših nesrečah prvi v bojnih vrstah. Zaradi svojega požrtvovalnega dela prejemajo številne zahvale in pohvale, velikokrat pa se ljudje sploh ne zavedamo, v kakšni nevarnosti so, ko rešujejo življenja in da tudi njih doma čakajo družine.
Nobena intervencija, noben požar ni takšen, da gasilcev ne bi moglo kaj presenetiti. Vsak požar je poseben, kar pomeni, da ne morejo zagotovo vedeti, kaj je v objektu in ali so prisotne nevarne snovi. ”Ko gremo na intervencijo, ne vemo, ali se bomo živi in zdravi vrnili,” pravi poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Zgornji Brnik. Že ko se peljejo na intervencijo, vožnja ni nekaj običajnega, vsi so v pričakovanju, kaj jih pravzaprav čaka za vrati. Poveljnik pride na lokacijo, pregleda in oceni situacijo in gasilce razdeli po terenu. Ko ogenj gori s polno paro, se nimajo časa obotavljati, nataknejo si maske in gredo v akcijo.
Gasilci iz prostovoljnega društva Zgornji Brnik imajo pogoste intervencijske vaje, da moštvo nenehno ostaja v psihofizični kondiciji. Pravijo, da je neopisljiv občutek, ko jim akcija oziroma intervencija uspe, saj je reševanje kot neke vrste droga in nič ni primerljivo z občutkom notranjega zadovoljstva, ki ga doživijo, ko pomagajo sočloveku. In res je, tega se ne da nikjer kupiti, lahko le občutiš, če doživiš. Treba se je zamisliti in spoštovati vsakega gasilca posebej, ki opravlja to težko delo, še posebej prostovoljce, ki to opravljajo s srcem.