»Mi smo Poguba in ne maramo harmonike!« uporniška poved, ki je čez zvočnike odmevala po atriju Študentskega doma 3 v Mestnem logu. Zelenica, obkrožena z okni študentskih sob, je tokrat delovala kot prizorišče upora proti komercialni slovenski glasbi Majskih iger, ki se je istočasno predvajala na drugi strani doma.
Prizorišče je delovalo DIY, zelo v pank stilu, bilo je pokrito s plastično cerado. Tonski mojster mi je sarkastično omenil, da je ozvočenje najeto in vredno okoli tisoč evrov, zato je bila cerada nujna v primeru dežja.
Nad balkonom je bilo z rdečimi črkami na karton napisano »ŠANK«. Črka A je bila simbol anarhije. Pristopila sem do natakarja, ki je z lepilnim trakom na okno lepil majice in pulovrje glasbenih skupin. Opisal mi je, zakaj se je odločil sodelovati pri organizaciji koncerta: » Majske igre se organizira, samo za denar. Dobesedno to je edini namen. Mi ne organiziramo našega dogodka za denar, ampak ker nam je pank všeč.« Natakar me po podani izjavi vpraša, če bi kaj spila. Odrvnem mu da nimam gotovine, in on mi z nasmeškom reče, da se za novinarje da kej zrihtat. Ko sem stopila stran od šanka oziroma balkona, ki vodi do skupne kuhinje, ki je deloval kot šank, je natakar stopil na ogrado balkona in začel skakat.
Majske kontra so letos organizirali drugič. Kot so predkratkim poročali na Radiu Študent, je bilo študentsko naselje včasih alternativni in avantgardni prostor. Danes so pa dogodki kot so Majske kontra redka izjema med komercialnimi dogodki. Najbolj znan pank dogodek, poleg Majskih kontra, je »Prokl3t pank«, ki ga študenti v kleti doma 3 v Rožni dolini organizirajo parkrat na leto.
Zvrst pank glasbe se je razvila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britanji med mladimi uporniki. Delovalo je kot proti-institucijsko gibanje v času razvoja neoliberalizma. Z enakim duhom pa delujejo tudi člani glasbene skupine Poguba, ki so po izgledu in obnašanju delovali kot tradicionalni predstavniki subkulture panka. Oblečeni so bili v prevelike strgane jakne in kavbojke, med pesmimi so si zvijali cigarete ter kričali protestne slogane. Večina njihovih besedil je bilo nekoherentnih, zaradi pevčevega načina petja. Bolj ali manj je zvenelo kot kričanje čez tri akorde, s hitrimi bobni. Klasična sestava pank skladb.
Bilo je zelo opazno, da vsi udeleženci dogodka res uživajo v pank glasbi. V občinstvu se je začel oblikovati t.i. mosh pit. V njem so sicer sodelovali le moški. Vsake toliko časa pa je v atrij zataval kak stanovalec, ki se je hitro obrnil in šel nazaj v študentski dom. Pank je odmeval na zvočnikih skoraj dve uri skupaj. Resno sem razmišljala o nakupu čepkov za ušesa, ker je bila glasba tako glasna.
»Majske kontra so en redkih alternativnih dogodkov danes, kjer lahko pank izpolnjuje svojo prvotno nalogo – upor. Upor proti komercializaciji in iskanju dobička sicer ni najpomembnejša svetovna težava, ampak je pomemben del študentskega življenja.« je povedala študentka v občinstvu, s pivom v roki, med menjavo glasbenih skupin. Ni izgledala kot poslušalka panka. Po daljšem pogovoru mi je povedala, da šele spoznava pank sceno, in uživa tako v glasbi kot vzdušju, ki ga vzpostavljajo taki dogodki.
Vhodi obeh domov so bili odklenjeni. Hodniki so mrgoleli z obiskovalci in varnostniki, ki so si na avtomatih za pijačo kupovali energijske napitke. Varnostniki so pri vhodu domov izgledali bolj okrasno postavljeni, kot za zagotavljanje dejanske varnosti stanovalcev. Hodniki pritličja domov v Mestnem logu so zmedljivi za obiskovalce. Med zgubljanjem in hojo v krogih po hodnikih sem naletela na dve študentki. Vprašali sta me, če vem kje je zabava in mi med tekom povedali, da sta ravnokar udrli v nek apartma in uporabili njihovo stranišče, brez dovoljenja stanovalcev. Povedali sta mi: »Midve sva pršli na Dejana Vunjaka iskreno. Na veselico pač in da najdeva kakšnega tipa.« Na vprašanje, če vesta da se dogajajo Majske kontra in če jima je všeč pank glasba sta odgovorili: »Ja sva vidli da se dogaja, sva ignorirali. In šli v drugo smer.«
Prizorišče Majskih iger je bilo skoraj polno. Okolica je bila zavarnovana z ograjami in varnostniki, ki so vsakega pregledali. Ob vstopu sem morala odpreti torbico in pokazat, da nimam seboj steklenice. Na levi strani vhoda na prizorišče je bil postavljen šank, ki je na sprednjem in zgornjem delu oglaševal Laško pivo. Obiskovalci so se pod profesionalnim ozvočenjem vrteli, peli in plesali polko. Glasbeniki so igrali narodnozabavno glasbo.
Na hodniku so me ustavili Erasmus študenti, ki so iskali »festival«. Prosila sem jih za izjavo, na kar so mi odgovorili, da ne želijo pomagat z mojo diplomsko nalogo. Po razlagi, da gre za novinarski prispevek, so se strinjali s podajanjem izjave. Vprašala sem jih, kako se jim zdi slovenska študentska kultura. Študent mi je ob dretju svojega pijanega prijatelja, ki me je poskušal nervirat, odgovoril, da se mu zdi zelo povezana in majhna skupnost, in da ni alternativna, sploh v primerjavi z Berlinom, od koder so.
Majske kontra so se zaključile z DJ-jem, ki je vrtel tehno glasbo. Ko so glasbene skupine zaključile se je okolica izpraznila. S prihodom DJ-ja pa je prispelo bolj mešano občinstvo.
Ponoči ob koncu dogodka, sem se vrnila nazaj v Študentsko naselje v Rožni dolini. V nočni tišini mesta sem še vedno slišala komercialno glasbo, ki je odmevala iz Mestnega loga.
Laura Svetina
