Drugi maj v Beogradu diši po pokovki in mokrem betonu. Knez Mihailova ulica je že dopoldne do zadnjega kotička polna. Običajno mestno vrenje zamenja prazničen dan, ki slavi družino in se odvija povsem spontano ter se sam od sebe zliva na ulice prestolnice. Ljudje so oblečeni slovesneje kot navadno, otroci so glasnejši kot ponavadi, mesto pa je nekoliko bolj veselo, kot smo vajeni.
Nekje sredi gneče ponosno koraka proti Kalemegdanu pihalni orkester. Nihče ne ve, od kod so prišli, naenkrat so bili tu in ustvarjali neznosno glasen ropot, kot da praznujejo nekaj, kar se sploh ni zgodilo. Mimoidoči so se ozirali, nekateri so ploskali, otroci pa so se rinili naprej, da bi jih videli.
Na Kalemegdanu zelena trava napoveduje pomlad. Nekje se na žaru peče meso, malo dlje prodajajo pokovko, nad mestnim središčem pa lebdi pomešan vonj znoja, parfuma, plastike, ki se je talila na soncu, in vlage, ki je ostala od jutranjega dežja. Baloni so se kimali na vetru, otroci so kričali, medtem ko so se glasovi staršev skušali brez uspeha prebiti skozi vreščanje.
Hkrati pa poteka tudi neki drugi, veliko tišji Beograd. Ženska s tehtnico na vogalu čaka, da se ji kdo približa in plača nekaj dinarjev za najnovejše novice o svoji teži, kot da je ta bolj verodostojna, če jo izmeri kdo drug. Starejša gospa s cvetjem pred izložbo znane trgovine še vedno upa, da bo poplačana za ves svoj trud. Akademski umetnik, ki je pristal na ulici, ustvarja portrete Beograda in njegovih prebivalcev ter potrpežljivo čaka na nasmeh na obrazih strank.
Med tem turobnim svetom in družinami, ki brezskrbno hitijo mimo, ni sovražnosti, le razdalja nekaj korakov in enega celega sveta vmes. Fotografija zabeleži tisto, česar med hojo ne opazimo: da se praznovanje in preživetje dogajata na istem pločniku, ob istem času, nekega majskega sončnega dne.
Tisti dan v Beogradu ni bil ne srečen ne žalosten. Bil je takšen, kakršen pač je, resničen, z vsem, kar ta beseda zajema. Pisan in siv, gromoglasen in presunljivo tih.
