Zaradi potreb po tuji delovni sili je med drugim prišlo do porasta števila priseljencev iz Kosova. Delavci z željo po boljših življenjskih pogojih pridejo v Slovenijo s svojimi družinskimi člani, ki se ob selitvi soočajo z raznimi ovirami, tudi z albanofobijo.
Pred sedmimi leti se je z družino v Slovenijo priselila Arjeta A. »Mož je tu delal dve leti, s hčerkami smo za njim prišle zelo nenadno,« je pojasnila sogovornica. »Težko je bilo, nismo znali jezika, stanovanje je bilo majhno, tudi okolice nismo poznali,« je dodala. Po njenih besedah so kosovske ulice šele pred kratkim dobile imena, zato so bili naslovi zanje nekaj novega. Največjo bariero pa jim je predstavljal jezik. Prvič so se srečali z dvojino, obenem se albanščina, ki ni slovanski jezik, močno razlikuje od slovenščine: »Našla sem le dve besedi, ki sta enaki v slovenščini in albanščini.«
»Kateri?«
»Banana in limona,« je odgovorila Arjeta.
Kamorkoli greš moraš govoriti
Njena najstarejša hči, Floralba A., je ob selitvi v Slovenijo štela deset let. »V šolo sem prišla sredi petega razreda in nič nisem razumela, niti predstaviti se nisem znala,« je povedala. Kljub jezikovnim oviram je pouk redno obiskovala, v veliko podporo so ji bile tudi učiteljice. »Ocenjevale so me na samem, počasi. Po potrebi so vprašanje ponovile, včasih smo si pomagale tudi s prevajalnikom,« se je spomnila Floralba.
Obe sogovornici sta se slovenščino učili s pomočjo tečajev, ki so potekali na različnih lokacijah. »To je bila nuja. Imam štiri hčerke, morala sem govoriti z zdravniki, učitelji in tudi v trgovini. Kamorkoli greš moraš govoriti,« je naštela Arjeta. »Tudi druga hči je imela težave s slovenščino. Doma je že govorila slovensko, vendar jo je bilo v šoli strah, da bi se kdo norčeval iz nje,« je predstavila dilemo ene od hčerk. »Ker je bila tri mesece vedno tiho je njena učiteljica mislila, da je gluha,« je dodala.
Floralba je po treh letih slovenščino govorila že tekoče in je zato večkrat pomagala svojim staršem in njihovim prijateljem: »Bila sem njihova desna roka. V hecu so me klicali prevajalka.« Arjeta pa je po karanteni uspešno opravila izpit o znanju slovenščine, preko programa za Začetno integracijo priseljencev, na Ljudski univerzi.
Šole tudi brez krede
Čeprav imajo sorodnike tudi v Sloveniji, ti ne živijo blizu. »Ko smo se preselili sem bila zelo žalostna. Vsako jutro sem si ponavljala, da ostajam le še danes in da grem naslednji dan nazaj,« je povedala Arjeta. Podobno se je počutila tudi Floralba: »Sem nisem prišla po moji želji. To sta si želela starša, da bi meni in sestram omogočila boljšo prihodnost.« Četudi je sprva, zaradi selitve čutila stisko, jima je danes za odločitev hvaležna. »Najprej mi je bilo hudo, spraševala sem se, kaj bo z mojim življenjem, ali me bodo novi sošolci sprejeli in ali bom sploh imela prijatelje. Zdaj se tukaj počutim dobro,« je razložila.
Ker je Floralba slovensko šolo začela obiskovati sredi šolskega leta, so ji ponudili, da razred ponovi ali napreduje v višjega. »Opozorili so nas, da bi lahko imela v šestem razredu težave, zato sem raje ponovila petega,« je povedala sogovornica. Osnovno šolo je potem, kljub selitvi in jezikovnim oviram uspešno zaključila in se vpisala dalje na srednjo šolo. Njena mama takšne možnosti na Kosovu ni imela. »Najbolj me boli to, da imam narejeno le osnovno šolo. Bile so slabe razmere, ko sem bila v petem razredu je bila vojna,« je povedala Arjeta, ki je imela kljub slabim pogojem odlične ocene. »Predavanja so potekala v šotorih, štalah, gozdovih. Snov nam je predaval, kdor je bil na voljo, nismo imeli vsak dan enakega učitelja,« je dodala. Ob zaključku vojne je imela Arejta predavanja tudi v šoli. »Učilnice so bile prepolne, dve sva si delili stol,« se je spomnila. V tistem obdobju so se šole na Kosovu srečevale s hudo finančno stisko, težave so imeli že pri zagotavljanju osnovnih potreb, kot so na primer šolske krede.
Ključna podpora za obe strani
V sklopu Festivala neodvisnega filma si je bilo v petek, 28. marca, mogoče ogledati premiero filma Novi sošolci. Dvorana, ki sprejme okoli sto gledalcev se je hitro napolnila, tudi z raznimi priseljenci, ki so ob končani projekciji večkrat ponovili hvala, faleminderit, thank you.
»Motivacijo za film sem dobil ob spremljanju sprememb v domačem mestu Kranj, ki se odvijajo zaradi gospodarske rasti in povpraševanja po tujih delavcih. Največji vpliv pa je imela oseba na moji levi,« je na drugo stran odra pokazal režiser Toni Cahunek, kjer je stala njegova sestra, Lea Cahunek. Slednja že desetletje poučuje priseljence iz Kosova, med drugim je leta 2013 napisala diplomsko delo Osebe albanske narodnosti v šolskem sistemu v Sloveniji.
Ustvarjalci so v zadnjih petih letih preučevali vključevanje priseljencev, hkrati pa so z željo po spoznavanju kulture in izobraževalnega sistema odšli tudi na Kosovo, kjer so posneli del filma. Pri iskanju tamkajšnjih sogovornikov sta jim pomagali Arjeta in Floralba. »Toni je takrat prišel do ideje, da bi lahko v filmu nastopila tudi jaz,« je povedala Floralba, ki je znotraj filma Novi sošolci ena od štirih glavnih protagonistov. Skozi njihove osebne zgodbe gledalci spoznajo ovire, s katerimi se srečujejo priseljenci albanske narodnosti in njihovo zgodovino. Film odpira vprašanje, kako izboljšati oziroma olajšati vključevanje otrokov priseljencev v šolski sistem. Dotaknejo se tudi težavnih stereotipov.
Med sogovorniki v filmu je bila tudi Mira Grabanica, medkulturna mediatorka, ki je v preteklih letih tolmačila roditeljske sestanke in govorilne ure na osnovnih šolah. »Kot kulturna mediatorka sem začela delati še preden so kranjske osnovne šole izrazile konkretno potrebo po tolmačih,« je povedala Mira Grabanica. Sčasoma se je pokazala potreba po podpori pri komunikaciji s starši priseljenci, kar je razbremenilo tudi strokovne delavce, ki so lažje posredovali informacije in izboljšali sodelovanje. »Gre za ključno podporo za obe strani. Starši so se začeli udeleževati govorilnih ur in roditeljskih sestankov, s čimer so dobili vpogled v šolski sistem ter informacije o tem, kako lahko kljub neznanju jezika pomagajo svojim otrokom,« je navedla pozitivne vidike. »Hkrati so dobili spodbudo in usmeritve za vključevanje v tečaje slovenskega jezika,« je še dodala.
Z drugega vidika je sogovornica opozorila, da ena oseba težko razreši vse izzive, s katerimi se šole srečujejo na omenjenem področju: »Na neki točki je bilo težko zadovoljiti vse potrebe, saj so bili nekateri primeri zahtevnejši in bi potrebovali dodatno pozornost in čas.« Po njenih besedah se obenem določen delež staršev slabše vključuje ali ne kaže interesa za sodelovanje, kar pa je zgolj površje. »Na drugi strani se pojavijo strokovni delavci, ki težje razumejo kulturne razlike in ne-sodelovanje s strani staršev, kar oteži proces vključevanja in medsebojnega razumevanja,« je zaključila Mira Grabanica.
Vedno možno zaznati, da si tujec
Še vedno se pojavljajo primeri, ko posamezniki težje dobijo stanovanje, ker so po rodu Albanci. »Niso vsi ljudje enaki. Spoznala sem tolpe ljudi in hladne. Ampak tako je povsod, tudi pri nas,« je povedala Arjeta in pri tem dodala besede njenega očeta: »Ti greš v Slovenijo, ampak celo življenje boš begunka.« »Tujci smo tukaj in tujci smo na Kosovu,« jo je dopolnila Floralba.
»Ne glede na to, koliko se človek trudi vključiti v določeno družbo so vedno prisotni stereotipi in je možno zaznati, da si tujec,« je mnenja tudi Pjeter D., ki se je iz Kosova v Slovenijo preselil jeseni leta 1988. Tri leta pred tem je v Sloveniji služil vojsko in se tudi prvič srečal s slovenskim jezikom. »Preselil sem se zaradi ekonomskih razlogov. Tukajšnja pokrajina mi je bila všeč in moji sestri sta živeli tu,« je pojasnil sogovornik. »Kosovo je bila takrat revna pokrajina, brez razvitega gospodarstva in šolstva. Slovenija je bila povsem drug svet, kar se tiče kulture, razvoja in infrastrukture,« je dodal.
S službo nekaj časa ni imel sreče tudi v Sloveniji, kjer je poslal več deset prošenj, vsako pa so mu zavrnili. »Na neki točki sem šel tudi peš iz Kranja do Škofje Loke, ker sem videl, da iščejo delavca za čiščenje sanitarij, vendar me niso zaposlili,« se je spomnil Pjeter. Pri tem je dodal, da poklica ni izbiral, le službo je želel. Opravil je nekaj mesecev sezonskega dela v Kmetijskem živilskem kombinatu, sodeloval je tudi pri postavljanju odra za izgradnjo kranjskega olimpijskega bazena.
»Leta 1989 sem srečal upravnika vojaške ekonomije, pri katerem sem zadnje tri mesece vojaškega roka delal; pri obdelavi polj, zelenjave,« je razložil Pjeter. »Povedal mi je, da je dal odpoved in išče nekoga, ki bi nadomestil njegovo pozicijo. Poslal sem prošnjo in bil sprejet,« je dodal. Takrat je sogovornik s slovenskimi vojaki in okoliškimi kmeti, po svojih zmožnostih, govoril slovensko. »Slovenščino sem se naučil skozi komunikacijo. Ne vem, če so bili takrat tečaji,« je povedal.
»Ob vpisu na tečaj za varno delo s traktorji in traktorskimi priključki, sem prejel skripto, znotraj katere veliko besedila nisem razumel,« se je spomnil Pjeter. Neznane besede si je prevedel s pomočjo takratnega slovarja. »Samo ena tretjina udeležencev je opravila izpit in med njimi sem bil tudi jaz – to mi je dalo dodatno spodbudo,« je povedal. Sčasoma se je vpisal tudi v knjižnico in si znanje slovenščine izboljšal z branjem leposlovja. Kljub povečani komunikaciji v slovenskem jeziku pa se ni bal, da bi pozabil materni jezik: »Z družino sem ohranjal kontakt do te mere, da z albanščino nimam težav.« x tč
