Dobrih pet mesecev je že minilo od zrušenja nadstreška v Novem Sadu, kar je bil povod številnih študentskih protestov v Srbiji proti tamkajšnjemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Srbskim študentom se je na ulicah pridružila širša javnost in jim tako izrazila podporo. Ljubljanski župan Zoran Janković pa je stopil na nasprotno stran – v pismu je srbskemu predsedniku izrazil svojo podporo. Prav to njegovo dejanje je na ulice privabilo tudi slovenske študente, in sicer najprej na slovenski kulturni praznik, nato pa ponovno 5. marca.
Ko smo prispeli do srbskega veleposlaništva, pred stavbo še ni bilo veliko ljudi. Opazili smo zgolj nekaj študentov, ki so pripravljali letake in transparente. »En svet, en boj«, »Ljudem, ne kapitalu«, »LJ ljubi studente« in »Pumpaj« so bili le nekateri izmed napisov, ki smo jih prebrali. Pripravila jih je skupina neznanih posameznikov, ki so se združili pod imenom Mi smo Ljubljana, prav tako pa so tudi organizirali protest proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. Združili so se po tem, ko je župan samovoljno podprl svojega prijatelja, srbskega predsednika Aleksandra Vučića, pravijo v organizaciji.
Po vzoru srbskih študentov se zbirajo na plenumih. Eden izmed takih je potekal tudi 20. februarja, na katerem so ugotovili, da Janković in mestni svetniki po prvem protestu 8. februarja niso izpolnili njihovih zahtev, so nam priznali. Zato so na drugem protestu od ljubljanskega župana ponovno zahtevali javno in uradno opravičilo prebivalcem Ljubljane in da podpre srbske študente. Poleg tega so v drugi zahtevi od vseh mestnih svetnic in svetnikov Mestne občine Ljubljana zahtevali javno opredelitev do županovega pisma.
Svoje zahteve so zapisali na prospekte in jih razdelili zbranim protestnikom, ki so v vedno večjem številu prihajali pred srbsko ambasado. Poleg tega so člani organizacije Mi smo Ljubljana navzočim razdelili tudi prospekte z vzkliki, ki jih je bilo kasneje moč slišati po ljubljanskih ulicah. Nato je množica ljudi obkrožila skupino štirih študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Ti so v podporo srbskim kolegom prebrali njihovih pet zahtev. Poleg tega so pozvali vse slovenske študente, naj se pridružijo samoorganizirani skupini študentov, ki organizira blokade.
Po uvodnih nagovorih smo se pridružili protestnikom, ki so se začeli pomikati mimo ljubljanske železniške in avtobusne postaje po Masarykovi cesti. Kljub temu, da smo se sprehodili po glavni cesti, ni prišlo do nobenih incidentov, saj so za varnost poskrbeli policisti. Kot so nam sporočili s Slovenske policije, shod ni bil prijavljen na policijskih postajah ali upravnih enotah, kot to sicer določa Zakon o javnih zbiranjih. Če bi organizator protest prijavil, bi namreč moral poskrbeti tudi za varnost z rediteljsko službo, priskrbeti dovoljenje za zapore cest in javnost seznaniti s programom shoda in podobno. Glede na to, da do tega ni prišlo, pa je za varnost poskrbela zgolj policija.
Približno sto protestnikov je med hojo glasno vzklikalo »Zoki, spoki,«, »Ulice so naše,«, »Mi smo Ljubljana, ne rabimo župana,« in »Od Niša do Ljubljane, študentka naj vstane,«. Na pločnikih smo opazili tudi številne domačine, ki so z radovednostjo opazovali dogajanje, nekateri so protestnike tudi spodbujali z vzklikanjem in podpornimi besedami. Mimoidoča upokojenka nam je zaupala, da podpira protestnike. »Nisem prepričana, ali bodo sploh kaj dosegli, vendar je pohvalno, kar počnejo«, je povedala.
Kmalu smo prišli do enega izmed najbolj prometnih križišč v Ljubljani, in sicer do križišča Dunajske in Tivolske ceste pri Bavarskem dvoru. Študentje AGRFT-ja so tu pojasnili, da niso organizatorji protesta, temveč so prišli le v podporo srbskim kolegom. Protestniki so nato oznanili, da se bodo s petnajstminutno tišino poklonili žrtvam nesreče v Novem Sadu. Za nekaj časa so vzkliki potihnili, tudi ostali navzoči novinarji in domačini so se jim pridružili v tišini. Kljub temu je bilo na trenutke mogoče slišati hupanje nekaterih voznikov, vendar so se vseeno ustavili, spet druge pa so policisti usmerili po obvozih.
Po petnajstih minutah tišine smo z množico pot nadaljevali do križišča Tivolske in Celovške ceste, kjer so besedo zopet prevzeli študentje AGRFT-ja. Ponovili so, da niso organizatorji protesta, ampak le podpirajo srbske kolege. Nato so prebrali svoje pismo podpore, ki so jim ga pripravili. V njem so med drugim ostro obsodili nasilje, kateremu so bili izpostavljeni študentje in profesorji s Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu. Kot so še dejali, so njihove zahteve univerzalne, upravičene in legitimne. Poleg tega so se zahvalili tudi vsem navzočim za sodelovanje pri protestu. Vzklikanje je nato postalo še glasnejše.
Nato smo se sprehodili še po Gosposvetski in Slovenski cesti, na kar smo zavili proti Prešernovemu trgu. Naša zadnja postojanka je bila mestna hiša. Protestniki, ki so nosili transparente, so se postavili na stopnice, medtem ko so zopet ponovili svoje zahteve. Predstavnik društva Iskra je zbrane nato še opozoril na nedavno tragedijo v Dijaškem domu DIC. »Ne smemo dovoliti, da profitni interesi samovoljne uprave vplivajo na naše zmožnosti doseganja sprememb, ki izboljšajo materialni položaj ljudi. Masovna privatizacija in elitizacija mesta, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih, odraža širšo problematiko propadanja javnih mrež,« je še poudaril v svojem govoru.
Kljub temu, da je bil to že drugi študentski protest proti ljubljanskemu županu v letošnjem letu, pa Študentska organizacija Slovenije (ŠOU) še vedno ni izrazila svojega stališča do protestov. Njihovo neodzivnost kritizirajo tudi v opozicijskem poslanskem klubu Glas ŠOU, in obenem menijo, da so študentski protesti upravičeni in predstavljajo nujno obliko izvajanja pritiska. »Ne spomnimo se, da bi ŠOU kadarkoli sploh podprl študentske proteste v Sloveniji, razen takih, ki jih organizirajo sami, na primer Marihuana marš, ali pa tiste, ki so se zgodili dobrih 50 let nazaj. Ironično je, da ŠOU na svojih družbenih omrežjih podpira srbske študente, za Slovenijo pa istega ne more narediti, saj so netransparentne in sporne prakse, proti katerim se protestira, zelo blizu temu, kar počne ŠOU,« so nam povedali.
Študentski protesti imajo veliko vlogo pri političnih spremembah, meni doc. dr. Faris Kočan iz Fakultete za družbene vede, ki se ukvarja z mednarodnimi odnosi. V svojih zahtevah so lahko po njegovem mnenju uspešni predvsem z vidika dveh dejavnikov. Kot prvega navaja materialni vidik, saj večina študentov še ni osamosvojenih, torej še ni podvržena vsakodnevnim finančnim obveznostim in boju za preživetje. Tako lahko delujejo normativno, brez pretiranega pragmatizma. Drugi razlog pa je ta, da so z vidika procesa njihovega osamosvajanja še vedno ranljiva skupina. Zanje torej pretežno še vedno skrbi njihova družina. Tako lahko v najslabšem primeru, če izgubijo eno študijsko leto, ohranijo finančno in moralno podporo družine. Če bi kdo nad mladimi dvignil roko ali pa jih spravil v eksistenčno ogroženost, pa bi prišlo do še širših vstaj, je prepričan Kočan.
Že po prvem protestu se je na izraženo nasprotovanje študentov odzval tudi sam ljubljanski župan Zoran Janković, ki se prebivalcem Ljubljane ne želi opravičiti, češ da gre le za osebno podporo prijatelju. O morebitnih političnih posledicah za ljubljanskega župana, ki bi poleg protestov še lahko nastopile, pa Kočan nadaljuje: »Pripravljen je sprejeti tudi negativne posledice, ki gredo v smer bodisi protestov pred mestno hišo bodisi nižje podpore na naslednjih lokalnih volitvah, če se bo odločil za vnovično kandidaturo. V širšem smislu pa lahko govorimo mestoma o ograjevanju od Jankovića s strani politične elite na nacionalni ravni, mestoma pa o t. i. strateškem molku politične elite na nacionalni ravni, saj režim Aleksandra Vučića še naprej ni prevpraševan v širšem kontekstu Evropske unije. Takšen vakuum Jankoviću namreč omogoča, da podpira Vučića brez širših političnih posledic, ne pa seveda tudi družbenih«.
V Sloveniji trenutno ne potekajo večji študentski protesti, kot na primer v Srbiji, vendar so slovenski študentje vseeno dobro organizirani, so aktivni državljani in prispevajo k družbi na različnih ravneh, je prepričan Kočan. Njihovo odločnost in drznost je bilo mogoče videti že v primeru gibanja za pravice Palestincev. »Ocenjujem, da bi slovenski študentje – če bi bila situacija podobna tisti v Srbiji – brez večjih težav organizirali podobne akcije, in zahtevali spoštovanje temeljnih vrednot slovenske ustave, Evropske unije in ustanovne listine Združenih narodov. Pri tem pa bi imeli vso podporo ne samo zaposlenih na matičnih fakultetah, temveč širše v družbi,« dodaja.
Po končanem glavnem dogajanju pred mestno občino smo spregovorili tudi z nekaterimi protestniki. »Protesta sem se udeležil, ker se mi zdi, da je situacija v Srbiji zelo zaskrbljujoča in seveda želim izrazit solidarnost z vsemi protestniki v Srbiji. Upam, da jim uspe realizirat vse, kar si želijo. Po drugi strani pa sem se protesta udeležil tudi zato, ker je popolnoma nesprejemljivo od našega župana, da podpira tako skorumpirane posameznike in oblastnike. S tem direktno in indirektno podpira sistem, ki spodbuja te ljudi, s katerimi se ne strinjam na moralni ravni,« nam je povedal študent magistrskega študija politične teorije Nejc Laznik. Nekateri protestniki pa so se protesta udeležili tudi zaradi domnevnih korupcijskih praks ljubljanskega župana. »Za udeležbo sem se primarno odločil zaradi požara v DIC-u, torej zaradi malomarnosti in korupcije, ki se dogaja v naši občini. Ostati moramo povezani in se upreti represivnemu sistemu lokalne uprave,« je bil jasen študent elektrotehnike Fran Zupet.
Larisa Dugar, Hana Bizjak
