Gorica skozi leta spreminja svojo podobo. Prej cvetoče trgovinice, mnoge v lasti Slovencev, ki so ob določitvi meje ostali v italijanskem delu nekoč enega mesta, se danes zapirajo. Druge vztrajajo kljub zmanjšanju števila kupcev. “Danes se mi te ulice zdijo žalostne in puste,” pove Andreja Bregar, ki jo otroški spomini vežejo na Gorico. Ob sprehajanju po ulici Raštel z roko kaže na posamezne izložbe, ob katerih se spominja nekdaj živahne podobe mesta.
Na Raštelu je danes odprtih le še nekaj trgovin. Čisto na začetku ulice lahko nad vrati ene od izložb preberemo napis Calzature Kosič. Ob vstopu v prodajalno je na leseni polički mogoče opaziti fotografijo gospoda, ki jo nekdanja lastnica trgovine Kosič s ponosom pokaže. “To je moj nono. Ko je umrl, je trgovinico prevzel moj tata. Trgovinčko je nato prevzelo nas pet otrok. Jaz tukaj delam od leta 1979. Ker sem v penziji, samo občasno pomagam svojemu bratu,” nam pojasni. Skozi vhod izmenično vstopajo Slovenci in Italijani, gospa pa spretno prehaja med obema jezikoma. “Ma, brez skrbi, da se je Gorica spremenila. Veste, Raštel je bil enkrat izjemen. Ulica je bila polna Slovencev in Italijanov, da vam ne govorim o dolgih vrstah. V Raštelu je bilo veliko trgovin, med najbolj znanimi je bila Žigonova, kjer je bilo zlato, na drugi strani ceste pa so bile razne majhne trgovinčke s kavbojkami. Moja teta Meri Kosič je na Raštelu prodajala torbice. Ja, dosti se je spremenilo. Ma nič! Se borimo, da gremo naprej,” skomigne z rameni.
Med nadaljevanjem poti si je težko predstavljati, da so se nekoč na teh ulicah trle množice ljudi. Za ovinkom lahko opazimo trgovinico E. Cuk, ustanovljeno leta 1904, še v času Avstro-Ogrske. Sprva se je v njej prodajalo orožje in šivalni stroji, šele kasneje kolesa. Trgovino obiskujejo predvsem stalne stranke iz Slovenije, glas o kvalitetnih Čukovih kolesih pa kljub konkurenci na oni strani meje še danes seže daleč. V trgovinici delata brata Čefarin, ki se iz pripovedovanj svojih prednikov spominjata dolgih vrst pred vhodnimi vrati. “Mi smo dvojezična trgovina,” v smehu povesta. V njuni govorici se prepletajo slovenske in italijanske besede. Nekajkrat slovensko besedo nadomestita z italijansko in se med seboj spogledujeta, češ kakšen je pravi slovenski izraz za to in ono poimenovanje.
“V Gorici bistveno več izbire”
Helena Markočič, rojena v poznih sedemdesetih, pripoveduje, da je v svojih otroških in najstniških letih z družino redno obiskovala Gorico, saj je tam stanovala njena nona. V spominu ji ostajajo čudovite ulice, na katerih so bile trgovinice z mnogo lepšim in elegantnejšim blagom, kot je bilo na razpolago v Jugoslaviji. “Z družino smo pogosto obiskovali Gorico. Nakupovali smo kavo, riž, banane, olivno olje in čokolado. Ko smo opravili nakup v Cvetkovi živilski trgovini, smo se radi sprehodili tudi po Korši in Raštelu. Pri Kosiču smo si ogledovali čevlje, v zlatarni Šuligoj smo kupili kakšne nove uhančke. Pogosto smo se ustavili tudi v Katoliški knjigarni, ki deluje že od leta 1910,” pove. Po besedah sogovornice je bilo v Jugoslaviji bistveno manj izbire, zato so se posebno veselili dni, ko so si v Gorici izbirali obleke za posebne priložnosti. “Meni je bila tako lepa Šuligojeva zlatarna. Tam so bili vedno tako zelo prijazni,” se spominja, in dodaja, da so s prodajalci v Gorici večinoma govorili slovensko. V primeru, da je bil lastnik Italijan, pa je skoraj vedno bil zaposlen še nekdo, ki je dobro znal slovenščino.
Prikupna zlatarna Šuligoj danes daje občutek samote, opremljena je s klasičnim starinskim pohištvom in v njej se razlega blagi vonj po lesu. Ustanovljena že leta 1897, v zavesti Slovencev ob meji ostaja predvsem po svojem čudovitem in kvalitetnem nakitu. Trenutna lastnica se rada spominja cvetočega obdobja sedemdesetih in osemdesetih let, ko je bila trgovina polna Slovencev iz vse Jugoslavije. Po nekaj minutah skozi stranska vrata vstopi drugi lastnik, ki se ob sestrinem pripovedovanju o Gorici nostalgično nasmiha. “Jaz, sestra in nona smo hodili v to zlatarno. Ona je bila prava gospa, vedno je varčevala za kakšen lep in drag nakit. Pri nas se toliko karatno zlato ni dobilo, Šuligoj pa je imel lepe stvari,” pove Markočič.
Poseben pomen je v njenem otroštvu imel tudi Andrejev sejem, ki se še danes vsako leto pričenja teden pred decembrom, na god svetega Andreja. “Na trgu so naenkrat postavili ogromno stojnic, na katerih se je dobilo vse, od oblekic do slaščic in igrač. Ulice so dišale po ocvrtih frittellah in otroci smo se s polnimi usti ustavljali na vrtiljakih. Tako rada sem imela te dni,” opisuje Markočič. Druga sogovornica Andreja Bregar iz Šempasa, rojena leta 1969, se spominja znane sladoledarne. “V naši osnovni šoli je bila med otroci zelo priljubljena sladoledarna po imenu De Rocco, ki se je nahajala na Korši. De Roccov sladoled je slovel daleč naokoli in okusi so bili sijajni. Otroci smo se postavljali en pred drugim in se bahali, kdo je bil nazadnje v njegovi sladoledarni,” navdušeno pove Bregar. Korša je veljala za ulico z dražjimi trgovinami. Ob četrtkih se je na trgu odprl sejem, ki ga je tudi sama pogosto obiskovala. Najprej se je z avtobusom odpeljala do Rožne Doline, in nato peš prečkala mejo.
“Tega dne nikoli ne bom pozabil”
Ivan Rijavec, rojen leta 1941, se spominja, da so pred postavitvijo meje med slovenskim in italijanskim delom Gorice redno prihajali v stari del mesta. “Tukaj smo imeli po letu 1945 jugolire, v Gorici pa so bile stare lire. S tatom sem hodil v Gorico na obiske k mami v bolnišnico,” pripoveduje Rijavec. “Zadnjič pred zaprtjem meje sem šel v Gorico leta 1947 na Stari plac. Tega dne nikoli ne bom pozabil, saj sva z mamo jedla sladoled v slovenski slaščičarni, katere imena se ne morem natančno spomniti, vem pa, da je poleg stala trgovina, ki jo je imel v lasti Giovanni Morassi, oziroma Ivan Maraš, ki je bil tudi Slovenec,” se spominja Rijavec. Ravno je šel v prvi razred osnovne šole, ko je v Gorico obiskal zadnjič pred zaprtjem meje. “V tistih trgovinah so mi kupili šolske potrebščine. Meni se je kot otroku Gorica zdela ogromna, povsod so nekaj prodajali in takrat mi je mama kupila svinčnik in zvezek. Potem pa se pri nas ni več veliko dobilo,” doda Rijavec.
“Prišel sem v Gorico, izbral čevlje pri Kosiču in jih prešvercal”
V območju današnje Nove Gorice takrat ni bilo skoraj ničesar razen njiv, zato z družino na ta del mesta do leta 1949 nikoli ni zahajal. Po letu 1955 so zaprosili za prepustnico, ki je veljala nekaj let, z njo si v Gorico lahko prehajal štirikrat mesečno. Na njej je bilo strogo določeno, kaj lahko prinesel na eno in drugo stran meje. “Moj tata je vedno skrival cigarete v nogavico, po 4 škatle v vsaki nogavici, tudi meso smo skrivali, punce so si skrivale drobnarije v nedrčke. Ko sem švercal hlače, sem si oblekel dvojne kavbojke in jih kasneje prodal študentom v Ljubljani. Prišel sem v Gorico, izbral čevlje pri Kosiču in jih prešvercal. Zanimivo je bilo tudi to, da smo doma ubili kokoš, jaz pa sem jo čez mejo odnesel v Italijo in jo v Gorici prodal, denar pa odnesel mami.” Pregledi na carini so bili zelo strogi. Ljudje, ki so s prepustnicami prehajali mejo, se večkrat spomnijo carinikovega stavka: “Šta nosiš?” “Najbolj žalostno je bilo, ko si nekaj kupil za svoje potrebe, ker doma pač ni bilo, in potem si se moral skrivati, kot da si stvar ukradel,” pojasnjuje Rijavec.
Po besedah sogovornika Ivana Rijavca je meja, ki je bila postavljena leta 1947, med Gorico in Novo Gorico oblikovala umetno ločnico, ki je skrhala številne odnose med ljudmi in v njih pustila ogromno praznino, ta se je prenašala tudi prek jezika starejših, ki so hrepeneli po eni slovenski Gorici. Pa vendar slovenščina Gorice nikoli ni zapustila. Ko si ogledamo mesto, kjer je nekoč slovela trgovina Patacka, opazimo, da je danes tukaj majhna prodajalna z elegantnimi oblačili. Kmalu zatem vstopi starejša gospa z dolgim plaščem, na sebi nosi velike kose nakita kot standardna italijanska dama. Na robu trgovine se zatopi v prefinjene in drage puloverje in kmalu zatem v italijanščini prodajalko prosi za pomoč. Na vratih se pojavi nova stranka, in kot da bi uganila jezik, jo prodajalka pozdravi v slovenščini. Starejša gospa, ki je prej s prodajalko govorila italijansko, se zdrzne v rahlem začudenju: “A ma govoriste slovensko v tem butegini? Bom pej še js.”
Avtorica: Maja Bregar
