Velikanka bratov Gorišek že od leta 1969 privablja številne športne navdušence iz različnih držav in tudi letos FIS organizira finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. »Smučarski skoki in navijanje za naše je postala že vsakoletna tradicija,« je povedal eden izmed obiskovalcev. V soboto, na dan ekipne tekme, se je v dolini pod Poncami zbralo 19.112 obiskovalcev. Slovenci so osvojili tretje mesto, medtem ko so naši severni sosedje slavili tretjo zaporedno zmago.
Zmagovalni oder po končani ekipni tekmi. Foto: Press Planica
Ko je avtobus ob šestih zjutraj štartal s Koroške, je že pošteno deževalo. »Mogoče bo pa v Planici bolje, slišala sem, da tam naj ne bi bilo dežja,« je bila optimistična ena izmed udeleženk izleta. Pot je vodila preko Avstrije in Italije, da je bilo vozilu s petdesetimi sedeži lažje. Že na poti je bila, naivno, kot da je danes ne bodo slišali še vsaj petkrat, ena izmed prvih predvajanih pesmi »Planica, Planica, snežena kraljica«. Brez pretirane gneče na cesti je bilo vse do krožišča pred zadnjim klancem, po katerem zagledamo planiško velikanko. Avtomobili, pešci in avtobusi so se, kot mravlje, vsi z istim ciljem, da doživijo slovenski skakalni praznik, eden za drugim vzpenjali do Planice.
Kljub slabem vremenu je bila gneča. Avtomobili so na prepolnih parkiriščih parkirali eden za drugim, v več vrstah. Zagotovo se je kdo vprašal, kaj naj stori v primeru, da mora nujno domov. Ko se je avtobus, skupaj s številnimi drugimi, parkiral na primernem mestu, je bila obvezna oprema skupaj s slovenskimi zastavami in drugimi navijaškimi artikli pelerina ali dve, ali pa vsaj dežnik. Tudi v Planici je namreč pošteno deževalo, kar pa ni zmotilo številnih, že ob osmih zjutraj pošteno vinjenih obiskovalcev, ki so po klancu navzdol, ki je sledil po izstopu z avtobusa, oprijemajoče se drug drugega drseli po snegu, najpogosteje s čisto neprimerno obutvijo.
Pametnejši so si okoli vozil postavili šotore, drugi bolj baldahine ali »plahte«, ob tem pa so jedli enolončnice, pecivo in pekli čevapčiče. Pod streho na treh kvadratnih metrih se je povsem brez težav gnetlo tudi do, po oceni, 20 Avstrijcev, ki so na ves glas prepevali ob avstrijski narodno-zabavni glasbi. Poleg velike večine Slovencev je bilo mogoče opaziti tudi nekaj Nemcev in Poljakov. Veliko obiskovalcev je, ravno v času poskusne serije ob osmih, že romalo v vrste na kontrolo vstopnic in varnostni pregled, kjer so že navsezgodaj nekateri delali zgago. »Oba s prijateljem delata gnečo, on mi vstopnice ne želi pokazati, ti pa za to potrebuješ sto let, ljudje čakajo,« se je kar malo razjezil eden izmed pregledovalcev vstopnic. Nosilci traku pomembnosti so seveda imeli svojo vrsto in ob zeleni kljukici na napravi se je že po nekaj korakih vame zapičil vinjeni mladenič: »Primi mi torbo, samo za 5 sekund,« je prosil in takoj za njim naslednji: »Mogoče veste, kje lahko kupim kapo? Kako ne veste, če pa delate tukaj,« se je namrdnil in pokazal na akreditacijo okoli vratu.
Po premaganem prej omenjenem slavnem klancu, se že pošteno sliši glasbo, ki prihaja iz zvočnikov in pa glasno navijanje slovenskih navijačev. Za lačne je bilo na prizorišču na voljo tudi nekaj hrane. »Za hot dog sem odštel 7 evrov in pol, za krompirček pa 5,« se je razburjal eden od obiskovalcev. »Vzel bi hamburger za 12, se bolj splača,« mu je ponosno odvrnil prijatelj.
Izkazana dobrodošlica ob prihodu na prizorišče. Foto: Press Planica
Pomembno je, da je skakalnica dobro pripravljena
Ženska, prikazana na ekranih ob tribunah, je služila kot navodilo, kako se je treba obnašati. Ko je bilo poskusne serije konec in ko se je njeno ploskanje spreobrnilo v stanje na mestu z rokami ob telesu, je bil čas za himno. Nekje v tem času so se za vsako državo po smučini spustili tudi nosilci zastav, na progo pa so z različnih strani stopili prostovoljci na smučeh, znani kot teptači. To pa še zdaleč ni bila njihova prva predstava dneva. »Že ob pol petih smo bili v brunarici, da smo si obuli pancerje in se lotili priprave proge, ki jo je treba obnoviti po vsaki seriji,« nam je po končani tekmi povedal eden izmed teptačev, Žan Kumprej. Ob vprašanju kako se lotijo dela, je povedal, da se razdelijo v dve skupini. Ena tepta od mize navzdol, druga pa se loti najbolj uničenega terena, kjer pristaja največ skakalcev. To je na daljavi od 200 do 255 metrov. »Potrebno je posaditi vejice, risati črte z značilno rdečo barvo in meriti, da je vse natančno. Vejice, ki so jih nasuli v izteku skakalnice izgledajo moteče in skoraj nevarne, a niso zgolj dekoracija. Skakalcu pomagajo, da ve, koliko skoči, saj so skupaj z barvami različno razporejene. »Če bi skakali brez vejic, ne bi videli globine, saj je vse preveč belo, da pa se sneg okoli njih ne stopi, jih je potrebno po vsaki tekmi populiti,« je zaključil.
Da je bila skakalnica res dobro pripravljena, smo ob izteku skakalnice izvedeli tudi od enega izmed prvih predskakalcev na tekmi, čeprav je na njegovem dresu pisalo F15. »Vsak dan se predskakalci med sabo dogovorimo, da je pošteno za vse in da imamo enako število poletov. Predvsem je to zato, ker ima prvi, ki skoči, vedno najslabše pogoje,« nam je pojasnil Urban Sušnik. Medtem ko teptači skrbijo za smučino, je odskočna miza dolžnost predskakalcev: »Preveriti moramo v kakšnem stanju je skakalnica in pripraviti naletno smučino.« Na skakalnici se nabere snov, zaradi katere spust na začetku ne teče tako dobro, kar upočasnjuje samo hitrost poleta. Da so za prvega tekmovalca pogoji optimalni, mora skočiti okoli 10 predskakalcev. Varnost je na prvem mestu, zato daljava pri predskakalcih ni pomembna. »Niti ne vem, koliko sem skočil danes,« je potrdil tudi Sušnik. Pogoj, da lahko postaneš predskakalec v Planici je, da si polnoleten, ustrezno zavarovan in da si na pregledni tekmi na manjši skakalnici stabilen v zraku. Na skakalnici so kot delavci in njihov namen ni, da bi zaradi njihovega neodgovornega ravnanja prekinjali tekmo.
Zdaj gre zares
Brez velikih zaslonov s približanimi posnetki bi bili skakalci le drobne pikice, ki letijo po zraku. Deček v prvi vrsti je poznal skoraj vse, ki so po končanem skoku, s smučmi na ramenih, hodili mimo. Vsakega posebej je na ves glas poklical kar po imenu, namesto priimku, skakalci pa so se obračali, mu mahali in se nasmihali. Slovensko reprezentanco so v naslednjem vrstnem redu zastopali: Lovro Kos, Domen Prevc, Timi Zajc in Anže Lanišek.
Razgled z naletne mize na dolino pod Poncami. Foto: Press Planica
Ko se je začela tekma, je nekaj predskakalcev skočilo po vsaki skupini, saj je bila tekma ekipna, kar pomeni, da vsako državo predstavljajo 4 skakalci. Sušnik nam pove, da morata biti v času, ko poteka tekma, dva predskakalca povsem pripravljena na skok v primeru, da gre kaj narobe. »Po navadi sedita eno ali dve stopnici višje od naletnega mesta, ostali pa čakajo v ogrevalni hiši. Dva, ki sta stalno pripravljena, se navadno menjata na 20 skakalcev po štartni listi, da ju povsem ne prezebe.«
Nekje proti koncu finalne serije je, namesto da bi ponehalo, začelo še bolj deževati in mnoge, premočene do kosti, je že pošteno zeblo. Toda skakalcev dež ne moti: »Dež na sam polet ne vpliva toliko, le smučina je včasih malo počasnejša. Drugače pa danes ni velike razlike in tudi letalnica je zelo dobro pripravljena,« nam je ob oglasnih panojih ob izteku povedal predskakalec s številko 11, Urh Rošar. Na vprašanje, kaj njemu pomeni biti predskakalec na tako pomembnem tekmovanju, je odgovoril: Mislim, da je vsem skakalcem želja enkrat leteti. Če ti uspevajo dobri skoki in dobiš priložnost, ti ni treba kaj preveč razmišljati o tem, ali želiš opravljati to nalogo.« Tukaj pa se mu je pridružil tudi Sušnik: »V Planici smo vsi radi predskakalci, saj smo tukaj doma. Za nas je to najlepša letalnica na svetu.«
Za dogajanje po tekmi, ki so se ga udeležili najvztrajnejši, so v Areni zabave v okviru zabavnega programa na odru Vala 202 poskrbeli Mi2 in Ansambel Stil. »Vreme se tudi popoldne ni izboljšalo, a kljub temu je bilo pod odrom polno. Glede na razmere lahko rečemo, da je bil »špil« uspešen,« je nastop pokomentiral tehnik Stilovcev, David Knez. Mnogi so se namreč takoj po končani tekmi vrnili na avtobuse ali do svojih avtomobilov, v upanju, da jih v nedeljo ali pa naslednje leto čaka lepše vreme. Izkazalo pa se je, da se v Planici dogaja veliko več kot le tekmovanje v smučarskih poletih.
Lana Vrhnjak
