“Stopiti ob stran transspolnim osebam je vprašanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic”

“Medicinski postopki potrditve spola za transspolne osebe so zakonsko neurejeni in popolnoma prepuščeni zdravstvenemu sistemu,” so nam povedali člani Transakcije. V Sloveniji je transspolnost še vedno obravnavana kot duševna motnja, poleg tega pa prihaja tudi do nepravilnosti v zdravstvenem postopku obravnave transspolnih ljudi. Želeli smo podrobneje preiskati ta problem.

Za boljši vpogled v problematiko smo povprašali tri transspolne osebe Matthewa Kavčiča, JR Vodopivec in Nala Kocjana. Nal Kocjan je pričel s svojo tranzicijo malo pred sedemnajstim letom torej kot mladoletna oseba in nam je zaupal, da tranzicija poteka bolj gladko, če pričneš, ko si mladoleten, saj te obravnava drugo zdravstveno osebje kot pa, če si polnoleten. “To je zagotovo dolgotrajen proces. Vsakemu, ki me je vprašal o tranziciji, mu odgovorim, da naj ne pričakuje, da bo vse urejeno v enem letu. Moja tranzicija traja že 5 let in sem opravil vse stopnje, razen tako imenovane spodnje operacije, saj nimam namena tega storiti,” nam je povedal Kocjan.

Nal Kocjan doživlja svojo izkušnjo tranzicije kot pozitivno: “Jaz bi rekel, da je moja izkušnja za izjemo bolj pozitivna,” razlog za to je, da ga je obravnaval psihiater, ki je namenjen mladoletnim transspolnim osebam. Vodopivca in Kavčiča pa je obravnaval psihiater, ki je namenjen polnoletnim transspolnim osebam.

KAJ JE SPOLNA TRANZICIJA?

Tranzicija je proces potrditve spola, v katerem trans oseba lahko prilagodi svoj izgled, način izražanja, osebne podatke ali telesne značilnosti tako, da so bolj v skladu z njihovo spolno identiteto. Ni nujno, da se vsaka oseba odloči za ”vse” korake tranzicije in tudi “stopnje” so lahko za vsako osebo čisto drugačne. Proces potrditve spola v splošnem delimo na področji socialne tranzicije (spremembe načina osebnega spolnega izraza, zamenjavo imena ali osebnih dokumentov, posredovanje svoje identitete družbi) in medicinske tranzicije, ki zadeva spremembe telesnih značilnosti z medicinskimi postopki (več v priročniku o tranziciji). Nal Kocjan nam je povedal, da operacije spolnih organov ne more narediti v Sloveniji, tudi če bi si želel. Transspolne osebe iz Slovenije jo lahko opravijo v Medicinskem centru v Beogradu pri dr. Miroslavu Đorđeviću.

Nazadnje opravljena študija leta 2020, navedena v dokumentu Zagovornika načela enakosti, je pokazala, da v Sloveniji živi med šest tisoč in deset tisoč transspolnih ljudi:

Potrebo po tranziciji lahko imajo transspolne osebe vseh spolnih identitet. Potreba lahko izhaja iz želje po ublažitvi doživljanja spolne disforije ali iz želje po izkušnji spolne evforije, ki ju lahko doživlja katerakoli oseba na transspolnem spektru. Spolna disforija je neskladnost biološkega spola in spolne identitete, spolna evforija pa je zadovoljstvo, užitek ali olajšanje, ki ga občutijo transspolne osebe, ko se njihova izkušnja spola ujema z njihovo spolno identiteto. Potrebo po tranziciji imajo lahko osebe vseh starosti, spolnih usmerjenosti, ras in etničnih pripadnosti, družbenih razredov ter drugih osebnih okoliščin. Cilj je lahko spolna evforija, skladnost spolnega izraza/izgleda s spolno identiteto (pomen “skladnosti”, je za vsako osebo drugačna), ali pa preprosto želja po nemotenem obstoju v družbi. 

Po podatkih Interdisciplinarnega konzilija je imel Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Interne klinike UKCLJ septembra 2021 v obravnavi 107 oseb v postopku medicinske potrditve spolne identitete. Interdisciplinarni konzilij je podal tudi podatke Ambulante za spolno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Podatki se navezujejo na skupno število na prvem pregledu obravnavanih mladoletnih ter odraslih oseb s spolno disforijo. V obdobju med leti 2011 in 2021 je bilo najmanj oseb s spolno disforijo leta 2011, in sicer pet. Največ jih je bilo leta 2019, in sicer 42.

Ali je bil kakšen trenutek v tvojem življenju, ki ti je pomagal pri odločitvi za tranzicijo?

ALI SI NALETEL NA KAKŠNE TEŽAVE V SVOJI ZDRAVSTVENI TRANZICIJI?

Spodaj je prikazana časovnica poteka spolne tranzicije Matthewa Kavčiča. Čeprav so težave z njegovim duševnim zdravjem izvirale iz spolne disforije, so mu prav te oteževale proces tranzicije. Rešitev je moral poiskati drugje, na lastno pest. Šele nato, tri leta kasneje, je dobil potrdilo za spremembo spolnega markerja v vseh uradnih dokumentih in nekaj mesecev kasneje napotnice za različne specialiste.

Zavod Transfeministična iniciativa Transakcija (v nadaljevanju samo Transakcija) je nevladna organizacija, ki deluje za podporo in zavezništvo transspolnih oseb v Sloveniji. Transakcija letno organizira vsaj 18 trans podpornih skupin, ki jih obišče od 1 do 10 trans oseb, prav tako letno opravijo okoli 150 individualnih svetovanj ter okoli 100 individualnih terminov psihološke podpore. Mesečno organizirajo tudi podporne skupine za spolno raznolike osebe.

Transspolne osebe pa se obračajo k Transakciji tudi za pomoč zaradi težav z zdravstvenim osebjem. “Včasih se k nam obrnejo za emocionalno podporo, za pomoč pri razumevanju pacientovih pravic ali celo možnih pravnih rešitev,” so nam povedali člani. Potrditev spola s postopki, kot so hormonska nadomestna terapija in kirurški posegi, je v Sloveniji dostopna polnoletnim osebam in jo izvajajo strokovnjaki/nje Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete. Ta naj bi deloval po standardih spolno potrjujoče oskrbe, ki jih izdaja mednarodna organizacija World Professional Association for Transgender Health (WPATH). Kljub temu trans osebe pogosto poročajo o visokih ravneh diskriminacije v zdravstvu.

Transakcija je opravila raziskavo na področju izkušenj transspolnih oseb z zdravstvenim osebjem, raziskava še ni javno dostopna, vendar so lahko iz nje pridobili sledeče rezultate:

“Tukaj se pozitivna izkušnja pravzaprav razkriva kot nekaj nepričakovanega, presenetljivega, kot izjema, ko bi pravzaprav morala biti pravilo.”

O odnosu slovenskega zdravstva do transspolnih ljudi smo vprašali sociologinjo doktorico Nino Perger s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. “V osnovi je obravnava transspolnih oseb v slovenskem zdravstvu primerna, je pa pri tej oceni pomembno imeti v mislih zagate in težave, s katerimi se sooča vsak posameznik, posameznica, ki vstopa v zdravstveni sistem,” pojasnjuje Nina Perger. Kocjana je obravnavalo osebje za mladoletne, ki so po njegovi oceni zagotovo bolj prijazni in korektni, vsaj glavna psihiatrinja kot pa psihiatra, ki se ukvarjata z odraslimi. “Mislim, da se zdravniki večinoma zelo fokusirajo na to, ali si ti socialno outiran. Ker je to drugače pri vsaki osebi, je potem tudi odnos drugačen,” še pojasnjuje Kocjan.

“Zdravstveni posegi za potrditev spola so dostopni skozi javnozdravstveno obravnavo, res pa je, da primanjkuje strokovnjakov, strokovnjakinj za trans-specifično obravnavo,” razlaga Pergerjeva. Operacije spolovila, torej spodnje operacije v Sloveniji ni mogoče narediti, ker za to nimamo plastičnih kirurgov. Osebe, ki imajo željo po spodnji operaciji, jo lahko naredijo ali v Beogradu ali v Avstriji. V Sloveniji mladoletne transspolne osebe obravnava zgolj en psihiater, polnoletne pa dva. Konzilij sestavljajo štirje zdravniki: psihiater, ginekolog, endokrinolog in plastični kirurg.

Kocjan na vprašanje o pomanjkljivostih slovenskega zdravstvenega osebja vidi predvsem v  čakalnih dobah. Če s tranzicijo namreč začneš kasneje, lahko čakaš kakšno leto in pol, v tem času pa se lahko zgodi marsikaj. Pergerjeva kot posledico pomanjkanja strokovnjakov za trans-specifično obravnavo, poleg dolgih čakalnih vrst, vidi v onemogočenemu dostopu do drugega mnenja in pa srečevanje z akterji, ki s transspolnostjo niso seznanjeni v zadostni meri. Transspolne osebe se lahko med postopkom tranzicije srečujejo tudi s strokovnjaki, strokovnjakinjami, ki v odnosu do transspolnosti izražajo odklonilna in zavračajoča stališča do njih. Ob tem lahko ponovimo, da so izkušnje s psihiatroma, ki jih imajo starejši, ki se za tranzicijo odločijo kot polnoletni, izrazito slabše. “Psihiatrinja me je od tranzicije želela odvrniti. Večkrat me je vprašala, ali si tega zares želim, posledično pa je s tem mojo tranzicijo zakasnila. Ko sem pričel s tranzicijo je bil njen pristop do mene zelo neprijeten. Ni mi verjela, da sem trans. Včasih je bila do mene zelo nesramna, ne samo do moje spolne identitete, ampak do mene kot človeka. Do danes se njen odnos do mene ni spremenil,” je svojo izkušnjo s psihiatrinjo za polnoletne opisal Matthew Kavčič. 

“Na drugi strani poročajo tudi o izrazito pozitivnih izkušnjah, še posebej z določenim zdravstvenim osebjem, ki je namenjeno transspolnim osebam. Kolikor so te izkušnje zagotovo pozitivne in dobrodošle, pa se skozi te pripovedi razkriva »loterija« tovrstnih pozitivnih izkušenj znotraj zdravstvene obravnave. Tukaj se pozitivna izkušnja pravzaprav razkriva kot nekaj nepričakovanega, presenetljivega, kot izjema, ko bi pravzaprav morala biti pravilo, “ pojasnjuje Pergerjeva.

Pozitivno izkušnjo z zdravstvenim osebjem je imel od vseh treh naših sogovornikov le Nal Kocjan, ki jo je opisal kot “za izjemo pozitivno v nasprotju z ostalimi”. Kot prednost zdravstva v odnosu do transspolnosti lahko omenimo, da smo, kot razlaga Kocjan, “med boljšimi državami, kar se tega tiče.” “Že to, da sploh lahko narediš tranzicijo lahko štejemo kot velik plus. Omogočeno nam je vse, razen spodnje operacije. Prav tako pa se je v seznamu bolezni oz. duševnih motenj transseksualizem spremenil v gender disforijo,” še pojasnjuje Kocjan. Pergerjeva rešitev vidi v krepitvi informiranosti zdravstvenih akterjev, pa tudi krepitev podajanja s spolom povezanih vsebin, relevantnih z zdravstvenega vidika, tekom izobraževalnega trajektorija.

Kakšen pomen ima zate tranzicija?

KAKO MISLIŠ, DA BI LAHKO RAZREŠILI PROBLEME, NA KATERE SI NALETEL PRI SVOJI ZDRAVSTVENI TRANZICIJI?

Na zdravstvenem področju so poskušali priti do sprememb na področju obravnavanja transspolnih oseb. V 2019 je sprejela novo verzijo: Mednarodno klasifikacijo bolezni 11 (MKB-11). MKB je globalno orodje za upravljanje zdravja, ki ga ureja Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). V tem dokumentu je obstoječa diagnoza “transseksualizem” zamenjana z diagnozo “spolna neskladnost med mladostnicami/ki in odraslimi” v poglavju Stanja, povezana s spolnim zdravjem. Do leta 2024 ni prišlo do večjih sprememb, saj nova verzija Mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-11) ne more preiti v uporabo dokler ni v celoti prevedena, kljub temu da Interdisciplinarni konzilij v teoriji podpira nov sistem.

“Osebe v Sloveniji morajo skozi obvezno psihiatrično obravnavo in pridobitev diagnoze duševnega zdravja tako za vstop v medicinske postopke za potrditev spolne identitete, kot tudi zgolj za spremembo podatka o spolu v osebni izkaznici.”

Takšna ureditev krši več človekovih pravic, in sicer pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva, varnosti, zdravja in zasebnosti (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Takšna ureditev prav tako ni v skladu tudi z Ustavo Republike Slovenije (51. člen URS).

“Ko je transspolnost obravnavana kot duševna motnja, to transspolne osebe izpostavlja prisilni medikalizaciji in patologizaciji.”

Trenutno je še vedno znatno premalo raziskav na področju zdravstva trans oseb, da bi zdravniki varno poznali trans telesa, trans stanja, vsa možna tveganja in prave ukrepe, so nam povedali člani Transakcije.

ODNOS SLOVENSKE DRUŽBE DO TRANSSPOLNIH LJUDI:

Nala Kocjana smo povprašali o njegovem mnenju odnosa slovenske družbe do transspolnih ljudi: “Skrbi me, da gre družba v bolj desničarske vode. Ne samo z vidika LGBTQ+ družbe, ampak na splošno glede aktivizma. Mladi smo prihodnost, generacija Z se mi zdi, da bo naredila velike spremembe, v katero smer pa je spet odvisno,” pojasni Kocjan. “O odnosu širše populacije do transspolnih ljudi lahko vsaj posredno sklepamo glede na izkušnje LGBTQ+ skupnosti,” nam je povedala Pergerjeva. Zadnja raziskava FRA: LGBTQ equality at a crossroads (2024) s podatki iz leta 2023, je pokazala, da LGBTQ+ osebe v primerjavi s predhodnimi podatki nekoliko pogosteje poročajo o nasilju, predsodkih in netolerantnosti. Še posebej pa o tem poročajo transspolne ženske in nebinarne osebe. Takšen odnos širše javnosti do LGBTQ+ skupnosti ponazarja tudi odnos do Parade ponosa, saj se incidenti nasilja povečujejo. Med spolno nenormativnimi osebami je moč opaziti tudi nižjo stopnjo zadovoljstva s tem, kako se vlada oz. vladni organi in institucije spoprijemajo s predsodki ter netolerantnostjo v odnosu do LGBTQ+ skupnosti. 

SPLETNO NASILJE:

“Slovenija je uvrščena na dno lestvice glede nasilja proti LGBTQ+ skupnosti,” nam je povedala Pergerjeva. Prihaja pa do nadlegovanja in sovraštva v spletnih prostorih: “O tem poroča 45 odstotkov LGBTQ+ oseb, torej skoraj vsaka druga LGBTQ+ oseba,” je povedala Pergerjeva, “pri čemer pa velja, da o teh izkušnjah skoraj po pravilu pogosteje poročajo spolno nenormativne osebe, torej transspolne in spolno nebinarne osebe.” To nam je potrdil tudi Nal Kocjan, saj o svoji izkušnji o spremembi spola, svojem življenju in duševnim zdravjem že nekaj let govori na družbenih omrežjih, kot sta TikTok in Instagram.

“Definitivno je velik kontrast med realnostjo in družbenimi omrežji. Predvsem TikTok je platforma, kjer je 90 odstotkov negativnih komentarjev. Tu gre predvsem za mlade, ki so polni hormonov in niso dovolj izobraženi,” je pojasnil Kocjan. “Menim, da na žalost gre družba nazaj na neko desničarsko stran, zato je tam res ogromno takih komentarjev. Jaz vse kar naredim je to, da jih preprosto izbrišem, razen če se mi zdi, da se bo kdo iz tega nekaj naučil,” je povedal Kocjan in pojasnil, kako se spoprijema z negativnimi komentarji na spletu, “iskreno me taki komentarji ne prizadenejo, pa ne zato, ker bi jih zanikal, ampak ker sem v svojem življenju dal skozi toliko terapije in drugega nadlegovanja, da vem, da to pove več o tej osebi kot o meni. Vseeno mi je za komentar, ki ga napiše nek najstniški fant, ki ni na istem nivoju razmišljanja kot jaz.”

RAZLOGI ZA NESTRPNOST DO TRANSSPOLNIH LJUDI:

Družba ostaja cisnormativno strukturirana, kar pomeni, da bi vsak moral doživljati spolno identiteto skladno s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu: “To lahko sklepamo iz prej omenjenih raziskav in podatkov,” razlaga Pergerjeva. Takšna naravnanost družbe se kaže z večjo pojavnostjo nasilja, diskriminacije, predsodkov in represivnih praks v različnih družbenih prostorih. “Za izključevanje transspolnih oseb so značilne tudi bolj  prikrite in subtilne prakse. Te obsodijo transspolne osebe na nevidnost, tako da teme, ki so tako ali drugače povezane s transspolnostjo, ne vstopajo v javne diskurze,” je razložila Pergerjeva.

KAKO BI LAHKO TRANSSPOLNOST DESTIGMATIZIRALI:

“Ko sem se malo pred 17. letom odločil za spremembo spola, moja starša tega nista podpirala, saj nista vedela, kaj to sploh je,” je povedal Kocjan. Pergerjeva potrjuje, da je za destigmatizacijo potrebno predvsem informiranje družbe o transspolnosti. Prav tako pa je pomemben tudi odnos javnih institucij do transspolnih ljudi: “Menim, da je naloga relevantnih institucij, da vzdržujejo meje in standarde sprejemljivih javnih, specifično političnih, diskurzov in, da vzpostavljajo mehanizme za naslavljanje in spoprijemanje z represivnimi praksami v različnih družbenih prostorih.”

AVTORICE: Tija Rajnar, Katja Turšič, Zoja Slapnik