Ranč Svobode se nahaja v bližini Grada, nekje v bregovih Prekmurja. Lastnik ranča, Uroš Potočnik, je tekmovalec v vzdržljivostnem jahanju, ki vresnici predstavlja nek maraton za konje. Svoje konje vzgaja že od malih nog, k njemu pridejo »zeleni« in odrastejo v visoko tekmovalne konje, s katerimi tekmuje po svetu. Poleg svojih konj pa vzgaja tudi druge tekmovalne konje, ki se potem preusmerijo v različne discipline. Posebnost tega ranča je, da so konji ves čas zunaj. Če o tekmovalnih konjih nekaj definitivno drži, je to, da ti svoje življenje preživijo v boksih. Zaprti. Brez socializacije. Brez travnikov. Brez »svobode«.
Tale Ranč pa konje vzgaja v čredah. Ti se lahko sami odločijo kam bodo šli in kako se bodo premikali. Socializirajo se dejansko ves čas. Uroševa filozofija je namreč taka, da kot tekmovalec ne moreš pričakovati, da bo konj zmagal, če se pa giblje samo tisto eno uro na treningu in nato stoji v boksu 23 ur.
Takole zgleda njihov dom. Odprti stil hleva, ki nekoliko spominja na garažni nadstrešek, je dom šestih konjev. Njihovo malo čredico dopolnjuje še ena članica, ki pa je trenutno na bolniški zaradi nesreče in trenutno z še enim konjem prebiva v ločenem hlevu. Čreda se tako ves čas spreminja, nekdo prihaja, nekdo odhaja. Hlev je odprt z več strani, konji imajo več izhodov, prav tako so na travniku vsepovsod narejene »postaje« s senom. Na tak način želijo oskrbovalci »zvabiti« konje iz hleva, da se čim več premikajo.
Hlev je dovolj velik za vse konje. S svojimi prijatelji so dejansko 24 ur na dan. Melani, ena izmed oskrbnic in tudi lastnica dveh konj, nam je povedala, da drug do drugega niso napadalni. Imajo dobre odnose in se ne zbrcajo ali zgrizejo. Drug z drugim so se naučili sobivati. Meni, da k temu prispeva tudi to, da niso živčni, saj dejansko ves čas živijo v naravi.
Melani je tam skoraj vse dni v tednu. Dva dni si vzame »dopusta«, vse ostale pa vzgaja svoji dve kobili: Lori, 2. letno oldenburžanko, ki jo želi vzgojiti v dresurnega konja. Luštno črno kobilico z belo pego na čelu lahko vidimo na spodnji sliki. Njena druga kobila, Dori, stara malo nad 10. let, pa je trenutno na bolniški. Melani pa na ranču ne neguje le svojih kobil, ampak sodeluje tudi v oskrbi drugih konj, ki prebivajo tam.
Posebnost pri Melani je predvsem ta, da je večino izobrazbe o vzgoji konjev pridobila na internetu. Poleg izkušenj, vsakodnevnih obiskov konjev, je v mnogih forumih, v katerih ljudje iz vsega sveta delijo svoje znanje. Uroša praktično ne posluša, čeprav ima ta veliko več izkušenj na tem področju. Prepričana je, da se lahko veliko več nauči iz znanstvenih člankov in veterinarskih forumov, kot pa s tem, da posluša starejše in, po njenih besedah, »reproducira prakse, ki morda sploh niso pravilne«.
Na spodnjem delu ranča se nahaja majhen hlev, načeloma namenjen izolaciji konj, ampak se tam trenutno nahajata dva konja. Melanina Dori, bela kobila, ki si je nedolgo nazaj poškodovala nogo, in kastrat Brownie, ki je tam samo zato, da ji dela družbo. Vsi namreč menijo, da je konja, ki je navajen ves čas biti v čredi, nevarno izolirati. Lahko postane osamljen. Zato mora ob sebi vedno imeti prijatelja.
Družbo jima občasno delajo še kozice, še dodatne prebivalke ranča. V tem hlevu bosta Dori in Brownie prebivala še kakšne tri mesce, potem pa se bosta počasi spet pridružila svoji čredi.
Tija Rajnar
