»Dolgo časa sem bila zaprta glede te teme. Zdaj na glas govorim in mi je vseeno,« je z nami iskrena 22-letna Nevena, ki jo je bilo kot najstnico strah govoriti o spolnosti. Informacije je na skrito iskala v knjigah in na internetu. Ker je tudi sama doživela spolno nasilje in ker pri drugih opaža nezdrav odnos do spolnosti, je z veseljem spregovorila o tej temi.
Spolnost je pomembna tema. Je način razmnoževanja, užitek, del vsakdana, izvor težav in še marsikaj. Kljub temu je v naši družbi še vedno tabu. Mnogi mladostniki se o spolnosti ne pogovarjajo s starši, dovolj široke slike ne pridobijo niti v šoli, zato se razprava prenaša drugam. Danes predvsem na splet, na kar kažejo milijonske gledanosti videoposnetkov z odgovori na neodgovorjena vprašanja in popularnost uporabnikov družbenih omrežij, ki iskreno govorijo o spolnih tematikah.
O težavah in navadah glede spoznavanja s spolnostjo smo se zasebno pogovarjali s tremi različno starimi ženskami.
Zadržanost spolne vzgoje v šolah
Osnovno- in srednješolska spolna vzgoja danes obsega predvsem biološki potek menstruacije in nastanka otroka. Obenem tudi opozorila, naj mladi med spolnimi odnosi mladi uporabljajo zaščito, ne želijo si namreč najstniške nosečnosti ali kakšne spolno prenosljive bolezni. Vzgoja se sicer razlikuje med šolami in v času, a opažamo, da se večinoma izpušča marsikateri vidik spolnosti, ki bi bil za mlade pomemben.
Najmlajša izmed naših sogovornic, 19-letna Tia, se spominja, da so se o spolnosti prvič učili pri biologiji v osnovni šoli, v srednji šoli pa so imeli le eno predavanje o spolnih odnosih in zaščiti. Med pogovorom previdno sedi in menca roke. Njeni redkobesedni odgovori kažejo na to, da ji tema pogovora ni najbolj prijetna. Vseeno prizna, da bi si v šoli želela izvedeti več o samih spolnih odnosih.
22-letna Nevena iz Bosne in Hercegovine, ki že nekaj let študira v Sloveniji, se od spolne vzgoje jezno spominja le enega 45-minutnega predavanja o raku na dojkah, ki so ga poslušali na koncu osnovne šole. To tišino glede spolnosti povezuje s celotno družbo. »Spolnost je še zdaj tabu tema. Čudno te gledajo, če se želiš o tem pogovarjati,« je razočarana. Pri svojih prijateljicah opaža strah, da bi v družini izvedeli za njihovo spolno udejstvovanje. Klub temu, da v Sloveniji spolna vzgoja bolj razvita, pa pri nas opaža še večjo zadržanost pri pogovorih o tej temi.
Spolnost je še zdaj tabu tema. Čudno te gledajo, če se želiš o tem pogovarjati.
Še najbolj optimistično zveni 30-letna Ines. Spominja se revolucionarnega prestrukturiranja iz svojih osnovnošolskih dni. Bila je del prve generacije, ki je imela organizirano spolno vzgojo. Zdelo se ji je, da se je v šoli naučila precej. S svojo mamo se namreč ni pogovarjala o spolnosti, pa čeprav je bila slednja medicinska sestra. Zdaj, ko pričakuje otroka in gleda nazaj, razume, da dekleta niso izvedela marsičesa, kar je zanjo pomembno v trenutnem delu življenja, Kot primer navede slabe učinke kontracepcijskih tablet, ki so jim jih takrat le priporočali.
V iskanju kredibilnih odgovorov
Ker šolska vzgoja ne obsega nekaterih pomembnih vidikov spolnosti, se dekleta obračajo k drugim virom. Včasih so posegale po knjigah, informativne so bile tudi revije. »Vse smo brale Smrkljo,« se zasmeji Ines. Internet namreč v času, ko je obiskovala osnovno šolo še ni bil aktualen, v srednji šoli sicer že bolj.
Tudi mlajša dekleta so se obračala na pisno gradivo. Nevena se spominja, da si je v knjižnici izposodila vse knjige in jih doma skrivala, da ostali ne bi videli, kaj bere. Na vprašanje, ali je iskala odgovore tudi na internetu, smeje odgovori, da je »pogooglala vse živo«.
Vse smo brale Smrkljo.
Mladim se rada pripisuje naivnost. Da slepo verjamejo vsemu, kar preberejo, še posebno na internetu. A včasih je ta način informiranja zanje preprosto najbolj prijeten.
Tia presoja, da je mladim dandanes lažje, ker »imajo« internet. Če se nekomu ni prijetno pogovarjati o določeni temi, lahko preprosto odpre brskalnik in vpraša.
Po drugi strani se Ines internet ne zdi dober vir informacij za mlada dekleta. Čeprav je pametno, da obstaja prostor, kjer se lahko pove vse, ne ve, ali bi imela kot najstnica dovolj kritično držo do prebranega. V spletnem prostoru se lahko po njenih besedah namreč vsak smatra za strokovnjaka, tudi če ni.
A mladi znajo biti tudi kritični. Čeprav se Nevena večkrat obrne na splet, ne zaupa vsemu, kar najde. Bila je pripravljena tudi plačati za dostop do nekaterih zdravstvenih forumov, ki jih smatra za bolj zanesljive. Hkrati pa trdi, da se ne bi smeli zanašati na internet. Morali bi se pogovarjati s strokovnjaki in v s sklopu družne. »Če imaš otroka, se usedeš z njim in se o tem pogovarjaš. Da mu odprto poveš, kaj ga čaka,« meni. Sama tega ni imela.
Medijske reprezentacije nevarne za razumevanje spolnosti
Splet ni le polje nepreglednih informacij in prostor, kjer strokovnost ni regulirana. Obsega tudi fikcijska dela in prikaze resničnosti, ki vplivajo na razumevanje spolnosti. Če dekle ne od družine ne od strokovnjakov ne pridobi informacij o tem, kaj je spolni odnos, je lahko njena edina referenca tisto, kar vidi v medijskih produktih.
Tudi dekleta se namreč obračajo na pornografijo. Nevena prizna, da je pred prvim spolnim odnosom pogledala več pornografskih filmov, saj ni vedela, kaj pričakovati. Enako je opazila pri svojih prijateljicah, a na to gleda kritično in pornografije ne jemlje kot dobrega vira znanja.
»Ko smo vse pogledale, nas je bilo šele strah. Zaradi pornografije so ženske glede te teme še bolj zaprte,« ocenjuje. Vidijo namreč, kaj se dogaja na ekranu, v dejanskem odnosu pa se ne zgodi niti en odstotek tega, pravi. »Počutiš se slabo. Ne veš, ali delaš sploh kaj prav ali ne. O sebi si predstaviš grozno sliko.«
V določenih aspektih so lahko ostali filmi še bolj nevarni od pornografije. Filmi so tisti, ki prilezejo v podzavest, saj vedno ponavljajo isto, opaža Ines. »Dva se tam nekje dobita, zelo je vse na hitro. Začneta se na hitro slačiti in potem je kar vse super in obema pride istočasno. In to je to. To pa pač ni dejstvo, po navadi ne gre tako,« pravi.
Znanje deklet ni dovolj
Diskurz spolnosti deklet je precej zadržan. Pri fantih se zdi bolj samoumeven, celo naraven, vendar naše sogovornice opozarjajo na obratno – fantje so tisti, ki bi se morali več učiti.
Ines se s čudom spominja srednje šole, kako je bilo vsem neprijetno, ko so se pri biologiji učili o spolnih organih. »Stari smo bili 18 let in vsi smo že imeli neke spolne izkušnje, a vsem po vrsti je bilo nerodno. Nihče ni želel govoriti, še posebej fantje so po uri čim prej pospravili svoje stvari in odšli domov.«
Ni šlo le za neprijetnost. Ines ocenjuje, da so bila dekleta bolj pripravljena na spolni odnos kot fantje. Moški vrstniki so ji leta kasneje namreč zaupali, da so imeli kasneje prve odnose kot mnoga dekleta. Obenem so priznali, da jim »ni bilo veliko jasno, saj niso vedeli veliko o ženskem telesu«.
Podobno izpostavlja Nevena: »V šoli bi se definitivno morali vsi več naučiti, a predvsem moški. Nekateri se obnašajo, kot da prvič v življenju vidijo punco.«
Čudno mi je, ko me fant vpraša za dovoljenje.
Ker je doživela spolno nasilje s svojim prvim spolnim partnerjem, je veliko razmišljala tudi o tej temi veliko. Ocenjuje, da se o tematiki spolnega nasilja premalo govori in da bi se morale ženske in še posebno moški v sklopu spolne vzgoje učiti tudi o privolitvi.
Iz izkušenj razume, da moški v heteroseksualnih odnosih izjemno vplivajo na spolne izkušnje žensk. Zaupa nam, da je njena slaba prva izkušnja vplivala na vse naslednje, pri vsakem partnerju išče opozorilne znake. »Čudno mi je, ko se fant do mene obnaša normalno, ko je spoštljiv, me vpraša za dovoljenje.« V nasprotju s strahom, ki jo je pri temi o spolnosti spremljal pred nekaj leti, zdaj govori odkrito.