Koper, 17. maj – V ograjeni koprski Taverni je potekal Pohod za življenje. Po ocenah organizatorjev se je zbralo 350 ljudi, hkrati pa je potekal tudi protishod.
Ustavno zagotovljena pravica do splava, ki jo pri nas poznamo od jugoslovanskih ustavnih sprememb iz leta 1974, prestala pa je tudi osamosvojitev, je bila ponovno vroča tema na žgočem poznospomladanskem soncu. Tokrat so se zaščitniki še nerojenih otrok v organizaciji zavoda Mreža za življenje in enakopravnost zbrali v Kopru, kjer so urice po maši hitro minile v prijetni senci koprske Taverne. Organizatorji, ki sebi v ponos štejejo ogromno število prostovoljcev, so tu bili že prej. Oder se ne postavi sam od sebe, nekdo mora tudi napihniti balone in pripraviti vrče sladkarij za pol ducat stojnic. Če to pomeni spustiti nedeljsko mašo, tudi prav, saj v vsakem primeru delamo božje delo, so si najbrž mislili.
In res, okoli 11. ure je bilo vse nared. Raznobarvni baloni napihnjeni, otroci igrivi in veseli, prešerno razpoloženi obiskovalci pa so začeli kapljati. Nekaj deset s koprske maše, okoli sto njih pa direktno za ta namen najetega avtobusa iz pregovorno meglene notranjosti. Obetal se je popoln dan, praznik življenja! Vendarle pa je v zraku bilo moč čutiti nekaj nervoznosti zaradi napovedanega protishoda, a so udeleženci to dobro skrivali. Zakaj tudi ne bi? Pred sovražniki življenja in zagovorniki množičnih umorov dojenčkov jih je ločila debela, dvojna plast: sprva ljudski ščit policistov in policistk, za njimi pa domiselno nameščena in povezana kovinska ograja. Šele pozneje se je izkazalo, da je ščit nekoliko prepusten, saj skrajni desni kot – zli jeziki bi situacijo oklicali za ironično – ni bil zavarovan niti policijsko niti kovinsko. A k sreči nihče, razen nas prisotnih novinarjev, tega ni opazil.
Razposajenost v zraku sem prida dobro izkoristil. Vandrajoč med upokojenci, starši ter fanti in deklicami sem kot sokol iskal svojega naslednjega sogovorca. Vedel sem, da pred začetkom protishoda nisem imel veliko časa, a na srečo sem hitro pristal pri zobozdravniku Slavku, ki se je pred kratkim bil primoran preleviti v čistega zasebnika. Sprememba, ki človeku v poznih štiridesetih povzroči kar nekaj stresa. Kljub temu je danes prišel praznovati, kot sam pravi, življenje: »V tem našem žalostnem in depresivnem svetu, ko se vsi med sabo kregajo, prepirajo, ko se nekako zdi, da nimamo prave smeri, sem se odločil, da podprem pobudo za življenje in sem se pridružil današnjemu pohodu. Zelo lepo nam je.« Dodatno motivacijo za prihod na Pohod iz daljne Škofje Loke mu je dala krščanska vera. Po majci in naglasu sodeč – vsi organizatorji in prostovoljci so imeli oblečene modre majce z napisom Pohod za življenje in s sliko fetusa – je Slavko verjetno eden izmed organizatojev, od nastajajoče 4. Janševe vlade pa pričakuje obrat v pravo smer, a meni, da si mlade družine morajo dobre pogoje ustvariti same in jim država stanovanja ne more le dati.
Z izrečenim sentimentom se je strinjala Petra, študentka medicine. Zaradi nekoliko nižje rasti in zobnega aparata sem pred intervjujem pri njej za vsak slučaj preveril, če je že polnoletna. Petra je na pohod prišla, kot pravi, zaradi ljubezni do živlenja. Življenje je čudovito in se ga je vredno veseliti, rahlo vzhičeno, a hkrati popolnoma resno, pove. Ravno, ko sva zaključila pogovor, pa so začeli bobneti zvočniki. Naenkrat nam je nekdo začel deliti velike kartonaste slogane, trdno pričvrščene na ozke lesene palice. Na njih je nekdo zapisal zanimiva dejstva, kot so »Srce bije že 22. dan po spočetju« in »Sedem tednov po spočetju otrok zeha.« V rahli naglici so nas organizatorji blago, a vztrajno potiskali proti železni ogradi, sam pa sem se komaj izognil in švignil mimo prej omenjene luknje desno zgoraj, da sem lahko na nikogaršnji zemlji. Jasno je bilo, koliko je ura: mimo bodo vsak hip prišli protestniki, zagovorniki pravice do splava.
»Rodimo ko želimo«, »Tudi pater Rupnik je za splav« in »Splav lahko reši življenje« so samo nekateri od sloganov, ki so bili zapisani na transparentih na drugi strani železne zavese. Kontraprotestniki so se nato za nekaj minut ustavili, zato da bi, kot pravijo, izrazili svoje nezadovoljstvo z ameriško financiranimi nasprotniki splava. Protishod so organizirali v Socialistrskem bralnem krožku (SBK), udeležilo se ga je okoli 150 ljudi. Protest so organizirali po tem, ko so neuspešno preko peticije v začetku maja Pohod za življenje želeli prepovedati, saj naj bi ta kršil 55. člen slovenske ustave. Kot pravi Filip Čok Umek, eden od organizatorjev protishoda, ki sem ga za mikrofon ujel popoldne,
so protishod organizirali zaradi nasprotovanja z vrednotami, ki jih utemeljujejo nasprotniki splava: »Če strnemo njihovo sporočilo, ko pogledamo, kaj oni dejansko govorijo, ne v nekih svojih knjigah, je jasno, da se gre za omejevanje pravice do splava in za neko promoviranje krščanske logike oziroma splošne pohlevnosti in zviševanja rodnosti.« To so vse načini, tako nekoliko zaraščeni mladi Čok Umek, kako kapitalistični lobiji odvračajo pozornost od dejanskih družbenih problemov, kot sta izkoriščanje delavcev in nedostopnost stanovanj.
Protishod je v celoti potekal mirno, zagovorniki pravice do splava so se kmalu razšli. To mi je dalo možnost, da še malo prečesam množico in poskusim dobiti še nekaj zgovornejših posameznikov. Med še nekaj v oči bodečih transparentov, kot so »Zaščitimo najbolj ogroženo manjšino v Sloveniji – Nerojene otroke«, »Splav ni zdrav« in »Proti zastrupljanju bolnih in ostarelih« sem se prebil do svojega naslednjega sogovorca – častne sestre Petre, ki je v poznih šestdesetih letih. Ko sem jo vprašal, kaj misli o kontraprotestnik, odvrne, da je (krščanski) bog podaril življenje vsem in da ga je potrebno slaviti. Soočena podrobneje s tem, ali bi splav sama prepovedala, kot ji očitajo protestniki, odvrne, da to ni njena stvar, ampak da se ji enostavno zdijo protishodi popolnoma brezpredmetni, saj organizatorji ta shod ta shod organizirajo po njenih besedah proti samim sebi. Na Pohod za življenje se je odločila, saj se čuti dolžno čitit življenje, najbolj sveto vrednoto, ki jo je bog podaril človeštvu, z iskricami v očeh pripoveduje. Podobnega mnenja so bili tudi ostali sogovorniki, z izjemo enega niso izrecno nasprotovali prosti odločitvi ženske o rojstvu otrok.
Med prebijanjem med upokojenci, baloni in majhnimi otroki – teh je bilo res ogromno – sem naletel na sveže polnoletnega dijaka škofijske gimnazije v ljubljanskem Šentvidu, Gašperja. Sam je izrazil nasprotovanje splavu: »Rekel bi, da pravica ženske o njenem telesu obstaja do takrat, ko je imela spolni odnos z drugim človekom, in da so njene pravice vse do tega zarodka v njej, pri tem zarodku se pa ustavi.« Vsak splav je zanj umor. Kot pravi, se kontraprotestniki ne zavedajo nemoči še nerojenih otrok, ki so vseeno živa bitja. Če bi našli življenje na Marsu, bi isti ljudje začeli vpiti o tem, da so našli življenje na Marsu, na Zemlji pa se še nerojenim otrokom pravica do življenja preprosto vzame, z nekoliko povzdignjenim glasom slikovito ponazori Gašper. Na očitek protestnikov, da pobudniki Pohoda za življenje skrbijo za otroke le do njihovega rojstva, Gašper nejeverno odkimava z glavo. Sam meni, da je mladim družinam potrebno zagotoviti stanovanje in dober materialen položaj, finančne spodbude in vse mehanizme, po katerih bo potreba po splavu v veliki meri postala zgodovina. Vse to je odgovornost države, je pa nekoliko skeptičen do nastajajoče vlade, ki stanovanjsko krizo po njegovem ne jemlje dovolj resno.
Med sprehodom po stojnicah sem opazil zanimivo tendenco: skoraj povsod so oglaševali krščanska društva, ki materialno in simbolno nudijo pomoč mladim družinam, predvsem pa materam. Prav tako nudijo psihološko podporo ženskam, ki so opravile splav, ponujajo tudi možnost posvojitve. Je pa pomembno reči, da so stojnice organizacijsko ločene od zavoda Mreža za življenje in enakopravnost oz. z njimi le sodelujejo.
Pri eni od stojnic sem naletel na turistično vodičko Aleksijo, eno izmed redkih lokalk na tem dogodku. Pravi, da je od vedno bila proti splavu, še preden je v svojih štiridesetih v svoje življenje sprejela boga. Nasprotnikom Pohoda nič ne zameri, saj meni, da se borijo za isto stvar, dostojno življenje in socialno državo. »Tudi njih imamo radi, tudi protiprotestniki so vredni življenja in hvala bogu, da so,« iskreno pove. Namesto tega je v celi državi ogromno korupcije, nič obetavnega pa ne prinaša tudi nova vlada, poudari. Le preko višje rodnosti se slovenski rod lahko ohrani in naredi zgodovinsko spravo, strne svoje misli. Splav je po njenem pravica, ki se jo ne more in ne sme vzeti, saj imajo ženske pravico o odločanju o lastnem telesu.
Zadovoljen z bero izjav, sem se mimo balonov, ki so mi pri pobiranju Aleksijine izjave nekoliko nagajali, odpravil proti odru, kjer je s svojim kratkim nagovorom osrednji dogodek dneva začela prva med enakimi pohodniki, Urška Cankar Soareš. Na odru so se ji pridružili številni otroci, stari deset ali manj, bilo jih je vsaj 15. Po njenem nagovoru so udeleženci družno zapeli celotno Zdravljico, seveda brez zadnje kitice, vsepovsod naokoli se je raztezala orjaška slovenska zastava, ki so jo preprejemali nekje do 20. vrste. Kmalu so se na odru kot slavnostni govorci vrstili zdravnica Urša Zaletel, podjetnik Edvard Jurjevec in kapucin Jaroslav Knežević. Med vljudnim prerivanjem sem v prvih vrstah opazil evroposlanca Slovenske demokratske stranke Branka Grimsa, ljubljanskega mestnega svetnika Aleša Primca in nekega škofa, morda celo nadškofa, ki ga nisem prepoznal. V rahlo bizarnem nagovoru je visoka noseča Cankar Soareš omenjala neko prometno nesrečo, ki ji je bila priča in v kateri je na lastne oči videla umirajočega mladega motorista. S ponesrečenim primerom je bržčas želela ponazoriti pomembnost življenja, ki ga milijonom (celo miljardam) splavljenih otrok organizatorji protishoda z umorom zavračajo. Vprašala jih je celo, katera vrsta splava jim je najljubša.
Kmalu po govorih se je Pohod za življenje zaključil. Na poti do kave s Čok Umekom sem z bistrejšo glavo začel reflektirati vse, kar so mi povedali sogovorci. Vse sogovornike je družila krščanska vera, a le tisti, ki so na shod prišli sami, radovedni, so upali povedati nekaj onkraj piar puhlic, ki jih trosijo organizatorji. »Največji razlog za odločitev za splav ni satanistično bogokletje, splav ni umor. Abortus je nekaj, kar se v večini primerov zgodi zaradi slabe materialne situacije največkrat (pre)mlade matere,« poudari Čok Umek. Naključni udeleženci se tega zavedajo in želijo mladim družinam materialno pomagati, čeprav so nekateri, denimo dijak Gašper, pri svojih mnenjih še vedno zaletavi. Želijo, da bi mladi lahko imeli družbo, ki zagotavlja enostaven dostop do stanovanja in redne zaposlitve. Organizatorji, ki so zlizani s slovensko desnico, pa vsako progresivno idejo med udeleženci z ustvarjanjem kulturnega boja zatrejo, razmišlja Čok Umek. Izpostavlja, da se lahko v nekem drugem okolju zagovorniki in nasprotniki pravice do splava na isti strani razrednega boja. Le skozi skupen boj za delavske pravice lahko pride do zgodovinske sprave, podčrta.
