Nekje v prekmurskih gričih, v bližini Rogaševcev, obstaja konjeniški klub pod imenom Ranč Svobode. Lastnika Uroš Potočnik in Katja Plavec, se ukvarjata z vzgojo tekmovalnih konj. Če bi si mislili, da je vzgoja psov naporna, se ta ne more primerjati z vzgojo 500 kilogramske živali, ki, za razliko od nekaterih psov, ne želi delati s tabo. Zanimivost ranča pa bedi v tem, da za razliko od ostalih jahalnih centrov po Sloveniji in Evropi, kjer vzgajajo mlade konje, njihovi konji konstantno živijo zunaj, v čredi, kjer s svojimi »prijatelji« preživijo sončne in deževne dni. Z Melani Balažic, eno izmed članic ranča, ki te konje tudi oskrbuje, čisti in jim »kida« smo se najprej zapeljali na zgornji del ranča, kjer pa – tišina, milina in konji. Kakšnih par kilometrov nazaj do »civilizacije«. Zvokov avtomobilov ni, le travnik, ptički in vonj po konjih.
Življenje tekmovalnih konj sestoji nekako takole: v boksu preživiš večino svojega dne, eno uro porabiš za zelo naporen trening, eno uro mogoče na sprehajalniku, ostalo pa si zaprt v hlevu. Občasno, mogoče, ampak ne zjutraj in ne v največji vročini in definitivno ne spomladi, lahko greš na pašnik, kjer preživiš do kakšne pol ure, preden tvojega skrbnika zgrabi panika, da bo konj, ki se pase več kot pol ure dobil koliko. Takšna praksa je v konjeniškem športu tako pogosta, da sploh nihče več vanjo ne podvomi. Je nekaj samoumevnega, da je konj veš čas v kletki oz. boksu (v dvojem ni razlike). Melani je do tega dejanja kritična, z jeznim obrazom mi je povedala, da ljudje pričakujejo, da bo njihov konj uspešen in v dobri kondiciji, ampak ga imajo zaprtega ves dan v hlevu. ” Konj mora biti zunaj, dihati in se socializirati,” je še dodala. Tudi Katja meni, da dejstvo, da so konji ves čas zunaj, bistveno vpliva na njuno tekmovalno uspešnost.
Melani, ki ima tam dve kobili, eno trenutno na bolniški in drugo staro komaj 3. leta. Predstavi mi konje v čredi. Kar naenkrat to niso več le konji, ampak Lady, Jack, Brina, Browny in Zara, bitja ki imajo čustva in misli. Hlev, ki nekoliko spominja na odprto garažo iz lesa, je velik toliko, da imajo v njem prostor vsi člani črede. Takšno življenje, torej v čredi, zunaj, naj bi bilo veliko boljše za konjevo duševno zdravje. Konji, ki so namreč včasih v boksih zaprti po cele dni, razvijejo agresivne motnje ali pa začnejo škodovati sami sebi, zaletavanje z glavo v zid ni redka pojava. »Saj nebi zaprl svojega psa v kletko in ga spustil ven samo takrat ko gresta na sprehod ne? Zakaj je potem drugače pri konjih? je povedala Melani. Ni dobro za njihove kosti. Ni dobro za njihove sklepe. Ni dobro za dihala. Ni dobro za konjevo pamet. Zmešalo se mu bo, če bo ves čas noter. Podobno kot ljudem med epidemijo, ko smo morali ostati v stanovanjih. Že nekaj dni postane problem, kaj šele celo življenje. »Največkrat je izgovor to, da ima nekdo dragega konja, in noče da se poškoduje, kot če se v boksu ne more poškodovati,« dodaja Melani.
Nikoli še nisem slišala nekoga toliko govoriti o konjevem duševnem zdravju, kot pa Melani. Veliko slišimo o duševnem počutju živali, ki z nami sobivajo, na primer psov in mačk. Znano je, da pes sanja in lahko neha jesti zaradi depresije, prav tako lahko mačke razvijejo depresijo. ” A konji lahko postanejo depresivni, ker so zaprti?” sem vprašala Melani. “Pomojem ja, vem da niso srečni v kletki, tako da ja,” je povedala.
Lastnika posesti, Uroš in Katja, tekmujeta v »endurance« kar predstavlja nek maraton za konje. Gre za vzdržljivostno jahanje, ki poteka na dolgih progah. Poleg tega, da se ukvarjata predvsem s konji, ki imajo za sabo že nekaj kilometrine in se odpravljajo na novo tekmovanje, pozimi še ujahujeta mlade konje, s katerimi nameravata tekmovati. Konje kupita še čisto zelene, jih ujahata in sama pripravita na tekmo, nihče tega ni storil pred njima. Priprava na tekmo zahteva dolge ure kondicijskega treninga in, kot verjame Katja, tudi gibanje konja v urah ko z njim ne trenirata. Zaradi tega je pomembno, da je konj zunaj, se socializira in giblje po pašniku. Ravno temu pripisuje dobre rezultate na tekmi. Uroš pa poudari, da ne moreš pričakovati od konja, da bo uspešen na tekmovanju, če večino časa samo stoji na miru. Konji so namreč živali, ki se v divjini konstantno premikajo. Seveda imajo Mustangi in naši razvajenci, kar nekaj razlik, ampak oboji ne želijo biti zaprti. Njihovo telo je zasnovano tako, da mora biti večino časa v gibanju, konj ki je statičen in se ne premika, v naravi velja za bolnega, prav tako pomanjkanje gibanja konje naredi bolne, duševno in fizično. Gre za nek obojestranski meč.
Dori, Melanina kobila, je pred pol leta utrpela poškodbo, zaradi katere se ni morala stopiti na levo nogo. Iz preventivnih razlogov, so jo ločili od črede in nastanili v hlev, katerega si je delila samo z enim konjem, po imenu Brownie, ki je bil tam zato, da ji je delal družbo. »Vidi se, da ni srečna v svojem telesu,« je povedala Melani, ki jo pol leta po poškodbi, še vedno rehabilitira nazaj v normalno stanje. Z njo dela vsak dan, že tri leta, njeno obnašanje in volja do dela se je bistveno spremenila po poškodbi. Pokazala je na rano, ki še zdaj izgleda nezaceljena. Razumem zakaj je kobili neprijetno v telesu, nikoli si sicer nisem mislila da so konji lahko nezadovoljni in nesrečni v sebi, ampak si nebi upala dvomiti v Melanino besedo.
Pravi, da konj prav tako čuti, trpi in doživlja stvari kot vsaka druga žival in tudi človek. Veliko konjev, ki so tekmovalni, ni dejansko srečnih. Po navadi ravno ti konji razvijejo različne motnje, travme in končajo v stanju, primernem le še za pašo. Pravila regulacije glede oskrbovanja in jahanja konjev obstajajo, vendar so večinoma ohlapna, nihče pa dejansko ne preverja kako te konje trenirajo. » Znan jahač, je bil ne dolgo nazaj obsojen mučenja svojega konja na treningih, Tobiasa. Naj bi ga bičal, posnetki obstajajo. Dobil je eno leto prepovedi tekmovanja, to je to, po enem letu se je z istim konjem vrnil na tekmo,« dodala je, da se je veliko jahačev, po katerih se je v preteklosti zgledovala, izkazalo za osebe, ki so grdo ravnale s svojimi živalmi. Od takrat naprej sama razsoja kaj je dobro za Dori in Zaro. Svoje konje bo učila sama, čeprav na tem področji nima veliko izkušenj.
Njena druga kobila Zara, je tri letna oldenburžanka, ki je še popolnoma zelena (ne ujahana). Melani je odločena, da bo brez kakršne koli pomoči ujahala in vzgojila kobilo, ene izmed najboljših pasem na svetu. Morda ujahovanje mladega konja ne zveni kot nekaj zapletenega, vendar ta celo svoje življenje črpa iz tega kako so ga vzgojili. Če konja trener ujaha površno, bo jahač imel z njim v sedlu težave celo kariero. Kasnejši popravki napak, ki so bile zadane že v temeljih konjeve jahalne kariere, so težko popravljivi, vrniti se je namreč treba na sam začetek, kar je pri mnogih konjih nemogoče. »Zato sem se odločila, ker se želim nekaj naučiti in ne želim zato plačati nekomu, ki mi bo na koncu konja le prebičal,« je navedla Melani.
Praksa »prebičavanja« in »nasilnega« ujahovanja je kar pogosta, predvsem pri trenerjih, ki trdijo, da je to edini način vzgoje. »Kaj pa Katjo in Uroša nebi vprašala?« sem vprašala Melani. Odkimala je, češ da ne rabi pomoči od nikogar, veliko stvari, ki ji namreč Uroš pove, ve že sama, ne rabi njegove dodatne potrditve. Nerabi nekoga, ki ji pove kaj naj dela, brez tega, da bi to ugotovila sama. Ne uči le konjev, uči tudi sebe. Melani to jemlje dobesedno. » Ko me nekaj zanima, se v to temo tako zelo potopim, da na koncu vem vse. Kot sem se utopila za kopita,« reče in nadaljuje o tem, kako so kopita temelj konja in kako ji lastnik, od katerega je kupila kobilo ni povedal, da ima ta bolna kopita. Laži in prevare pa na »konjskem« trgu niso nekaj nenavadnega. Malo je primerov, da bi nek lastnik prodal mladega konja, s katerim nebi bilo popolnoma nič narobe. Včasih je res za prodajo kriva prostorska ali finančna stiska, vendar je v večini primerih ravno to, da je s konjem nekaj narobe. »Dal jo je podkovati in jaz sploh nisem vedela, da je z Dori kaj narobe, dokler seveda teh podkev nisem vzela dol.« je povedala in še dodala, da se lahko veliko naučiš na internetu, na Facebooku, Instagramu in Redditu je milijon forumov, v Sloveniji pa je vsako leto ogromno izobraževanj na katera se lahko osebe prijavijo. Kljub pomanjkanjem izkušenj se je naučila do mere, da se občasno prepira s kovači. “Nebom plačevala nekomu, da mi pove nekaj kar že sama vem in mi zaračuna 500 evrov, naj mi pove nekaj novega”.
“Kaj pa Zara, je ona vredu?” sem vprašala in naletela na najbolj srečen nasmešek. “Ona pa je moj angelček, pridna, želi se učiti, super je,” mi pove in na telefonu pokaže video, kako se učita nošenja sedla. “Super napreduje, še malo pa na teren,” posmehljivo doda. Melani se je odločila za ujahovanje pri treh letih, saj meni oz. je prebrala, da pred tem konjeva konstitucija ni še primerna za ježo. Konj raste do 4 ali 5 leta. Ko zraste vsaj do neke mere, lahko trener počasi začne z vajami. Melani za zdaj posveti večino svojega časa delu na tleh, kar zajema vaje, ki naj bi jahača in konja povezale. Vse o tem si je prebrala na internetu. Za takšne stvari ne sprašuje ne Uroša ne Katje. Naštela mi je pet Facebook skupin, na katere se obrne za odgovore in nasvete. Njen način pridobivanja znanja za vzgojo svojih konj, ni preko ljudi v njeni bližini, ampak iz različnih člankov, ki jih najde na internetu, spletnih forumov in vsakodnevnih izkušenj. “Rajši najdem članek, kot pa da mi onadva (Uroš in Katja) povesta svoje mnenje, saj ne vem če je pravilno,” je dejala. Njena neposlušnost in odločnost, da bo vse storila sama, je lahko dobra z vidika, da prekine vzorce, ki so se morda ponavljali celo skozi generacije in niso prinesli ničesar dobrega. Znanje Uroša in Katje je zanjo le mnenje, nepodprto s strani strokovnjakov, podprto s strani izkušenj, ki pa ji ne pomenijo enako kot raziskava, ki jo najde na internetu. Dodala je še, da se z njima ne strinja že v tem, da tekmujeta, češ da to konjem povzroča stres, na katerega niso navajeni in se nanj težje prilagodijo, kot na primer ljudje. Spet poudari mentalno zdravje konj in pove, da je njena največja želja, da sta njena konja srečna in zdrava. “Konje imam zase, zato ker mi je to fajn in ne zato, da mi prinašajo denar.” je zaključila.
Tija Rajnar
