Foto: Plakata za koncerte v klubu Strelišče na Dobrovem
Intervju pripravila Eva Jakomin
Glasbena scena je močan odsev družbe – njenih navdihov, frustracij, uporov in sanj. Ob odraščanju v okolju, v katerem je glasba način življenja in veliko več kot le zabava, si določeni posamezniki v tej smeri uspešno zgradijo tudi svojo poklicno pot. Tako se je odločil tudi Jaša Bužinel, ki se je v idejo alternativne glasbe zaljubil že v zgodnjih najstniških letih.
Danes se Bužinel večinoma posveča sodobni elektronski in eksperimentalni glasbi. Aktiven je v organizacijskih ekipah glasbenih festivalov Sonica in Ment, med drugim kot sokurator festivalskega segmenta CE/MENT, ki prostor nudi elektronski glasbi. Je tudi urednik za plesno glasbo in avtor kolumne Hyperspecific pri britanskem portalu The Quietus, glasbeni novinar (Mladina, Odzven, Razpotja, Dialogi) ter rezidenčni DJ v klubu Channel Zero in soustanovitelj kolektiva Cosmic Sex.
V pogovoru se poleg njegove poklicne poti dotaknemo aktualnega položaja slovenske in globalne glasbene industrije. Bužinel v intervjuju razmišlja o tem, kako se spreminja slovenska glasbena scena, ali imajo mladi danes dovolj prostora za avtentično ustvarjanje, o krizi klubske kulture in zakaj na slovenski sceni ni jasne meje med prostovoljstvom in profesionalizmom.
Kaj vas je zgodaj pritegnilo k delu v kulturi? Zakaj ste se začeli ukvarjati z organizacijo glasbenih dogodkov, recenziranjem, festivalskim PR-jem, didžejstvom in podobnim?
Predvsem okoliščine, v katerih sem odraščal, in ljudje, s katerimi sem se družil. Glavno vlogo je imel starejši brat, ki mi je predstavil ogromno kvalitetne muzike, predvsem punka, metala, hardcora in podobnega – peljal me je tudi na prvi punk koncert – , in stric, ki me je navdušil za igranje kitare pri 13 letih. Že v zgodnjih najstniških letih sem se malo zaljubil v idejo alter glasbe. V Brdih, kjer je bila alter scena precej razvita, sem bil od konca osnovne šole vpet v glasbeno dogajanje kot član raznih bendov in oboževalec lokalnih bendov, kot je Pigs Parlament. V mojih srednješolskih in zgodnjih univerzitetnih letih, okoli 2008-2015, je bila na vrhuncu tudi scena na novogoriški Mostovni, kjer smo bili skoraj vsak vikend. V Brdih smo imeli tudi MKUD Hrast v Gradu Vipolže, današnji Vila Vipolže, in klub Strelišče na domačem Dobrovem, ki sta oba redno organizirala razne dogodke.
S sovrstniki smo imeli kar velik privilegij, da smo lahko redno hodili na kvalitetne koncerte, tudi številnih ameriških bendov in drugih legend. V Strelišču smo recimo s kolegi tudi organizirali prvi koncert z bendoma Haiku Garden in Persons From Porlock. Leta 2014 pa sem postal član glasbene redakcije Radia Študent, kar je bila zame glavna prelomnica, ker sem se tam začel obsedeno ukvarjati z glasbo. Dobesedno mi je odprlo vse čakre. Malo kasneje sem začel delati za založbo Moonlee Records, ki je tudi organizirala koncerte, in sem pod mentorstvom Mirana Rusjana nabral številne izkušnje. Ena stvar je vodila k drugi. Pisanje recenzij k organizaciji prvih koncertov, tekstopisje pri založbi Moonlee k PR-ju za MENT in kasneje druge festivale, pripravljanje oddaj na Radiu Študent pa k didžejanju, ker sva leta 2017 s kolegom Blažem Pavlico dobila lastno oddajo o elektronski glasbi, Partijska linija, kmalu po tem pa sva tudi ustanovila kolektiv Cosmic Sex, s katerim zdaj že 8 let redno delamo klubske in druge dogodke.
Na naši majhni glasbeni sceni, predvsem tej “alternativni”, kjer ni jasne meje med prostovoljstvom in profesionalizmom, je ponavadi tako, da je vse vezano na osebno iniciativo in strast. Če te nekaj res zanima in si se za to pripravljen potruditi, te lahko hitro opazijo pravi ljudje.
Pankrti na Humu v Goriških brdih nekje v 80-ih letih.
“Na naši majhni glasbeni sceni, predvsem tej “alternativni”, kjer ni jasne meje med prostovoljstvom in profesionalizmom, je ponavadi tako, da je vse vezano na osebno iniciativo in strast.”
Študiral ste angleščino in zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, kako ta znanja danes vpletate v svoj poklic?
Oba študija sta precej pomagala pri mojem novinarskem in drugem delu. Angleščina predvsem za pisanje člankov za britanski kulturni portal The Quietus, za katerega od leta 2020 tudi pišem kolumno Hyperspecific, ki je posvečena elektronski in klubski glasbi. Študij zgodovine pa predvsem z vidika raziskovanja in luščenja najpomembnejših informacij v množici podatkov, kar pride prav pri novinarskem delu. Tudi moja diplomska naloga je bila posvečena zgodovini slovenske elektronike, s fokusom na 80. letih. Vse se je nekako poklopilo. Imam pa željo v prihodnosti še več časa posvetiti tem temam, predvsem rejv kulturi 90. let, ki predstavlja poslednje množično popkulturno gibanje na Slovenskem, ampak se tega še nihče ni zares lotil.
Kako vidite trenutno glasbeno industrijo in konzumiranje kulture pri mladih?
Zapleteno vprašanje. Zagotovo je bilo leto 2024 prelomno za globalno glasbeno industrijo, če samo pomislimo na vse večji monopol Spotifya in vse glasnejše klice po njegovem bojkotiranju s strani glasbenikov, nazadnje denimo legendarne Björk, ki je rekla, da glasbenikom Spotify predstavlja največje zlo. O tej temi v odlični novi knjigi The Ghosts in the Machine piše ameriška novinarka Liz Pelly. Drug zanimivi in zaskrbljujoči trendi so vzpon UI na področju ustvarjanja in distribucije glasbe, vse večji monopol majhnega števila najuspešnejših izvajalk in izvajalecev na platformah za pretakanje glasbe, astronomski stroške na področju organizacije in produkcije koncertov ter turnej. Nekateri kultni ameriški bendi si denimo ne morejo privoščiti evropske turneje, ker so kljub razprodaji vse koncertov lahko v minusu.
Podobno velja za festivale in klube. Prav slednji se kot po tekočem traku zapirajo po vsej Evropi, ker preprosto niso več rentabilni. En ključnih problemov pa je morda dostopnost nove glasbe. Večina ljudi glasbo danes dobiva na sistematično kuriranih seznamih predvajanj, kjer prednjačijo izdaje največjih treh založb, Sony, Universal in Warner, ki imajo pogodbe denimo s Spotifyjem in drugimi akterji ter si tako kupujejo monopol, in socialnih omrežjih, kot je TikTok. Vse manj je takih, ki bi aktivno iskali glasbo, primerno zase. Tudi na Radiu Študent nekateri starejši sodelavci in sodelavke pravijo, da med novimi silami ni nekega zagona po iskanju novega in drugačnega, kar je bil še pred desetletjem glavni predpogoj za delovanje na RŠ-u. Danes se težko prebijejo do novih odkritij.
“Imamo paradoksalno situacijo, ko je na razpolago daleč največ glasbe v zgodovini, ampak velika večina odjemalcev glasbe posluša ene in iste izvajalce, ki so jim ponudeni na pladnju.”
Imamo paradoksalno situacijo, ko je na razpolago daleč največ glasbe v zgodovini, ampak velika večina odjemalcev glasbe posluša ene in iste izvajalce, ki so jim ponudeni na pladnju. Vse ostalo je prepuščeno na milost in nemilost interneta. Situacija ni rožnata, predvsem za mlade glasbenike, ki bi se radi uveljavili. Neka študija iz leta 2023 je celo ugotovila, da 25 odstotkov skladb na Spotifyju nihče nikoli ni poslušal in so praktično nekakšne zvočne prikazni, ki samo polnijo trde diske, pozabljene od sveta. Nedvomno bo zanimivo opazovati, kako se bodo vsi omenjeni trendi naprej razvijali v letu 2025, predvsem na področju umetne inteligence. Na koncu je primerno tudi vprašanje, ali je ljudem sploh mar, ali poslušajo brezdušno glasbo umetne inteligence ali generično glasbo slabih glasbenikov. Zdi se mi, da ne zares.
Med drugim pomagate pri organizaciji glasbenega festivala Ment, ste vodja za stike z javnostjo. Zakaj je bila letošnja edicija festivala posebna?
Po lanski rahlo megalomanski 10. ediciji smo imeli letos bolj proste roke. Ne bi rekel, da je programsko izrazito odstopala od prejšnjih edicij, ampak je na koncu posebnost vsake edicije vezana predvsem na specifična imena, ki jih gostimo bodisi na festivalu, bodisi glasbeni konferenci. Struktura je ostala enaka lanski: otvoritveni večer v Kinu Šiška, pestro dogajanje po vsem mestu v četrtek in petek in za konec zaključni rejv CE/MENT v Kinu Šiška. Osebno sem se veselil predvsem nastopov tistih, ki so zaznamovali mojo osebno pot, najbolj recimo BBC-jevega radijskega voditelja, didžeja in zvezdnika, ki je nastopil v kultni igri GTA V, Gillesa Petersona. Moje prve oddaje na Radiu Študent so bile namreč posvečene nekim njegovim kompilacijam brazilske glasbe.
Gostili smo še nekaj izjemnih izvajalcev, recimo irski bend Lankum, ki mu je The Guardian leta 2023 podelil naziv za najboljši album leta. Ali britanski mojster Djrum, čarovnik na treh gramofonih, ki trenutno velja za enega najbolj izjemnih didžejev na svetu, ki ga po tehnični plati primerjajo s techno pionirjem Jeffom Millsom. Pa še Special Request, ki je sicer produciral tudi glasbo za imena, kot so Calvin Harris, Lana Del Rey in Moby, ampak je v elektronskem podzemlju bolj znan kot ambasador britanske plesne muzike, od housa in garage do breakbeata in jungla.
Lani ste kot sokurator začeli s festivalskim segmentom CE/MENT. Kaj ponuja ta program in zakaj ste se sploh odločili, da bi ga dodali?
V Evropi imamo danes veliko t.i. predstavitvenih oziroma showcase festivalov, podobnih MENT-u, a jih večina ponuja le nastope bendov in solo izvjalcev, elektronski program pa je bolj kot ne le za okras. CE/MENT, nov segment festivala MENT, posvečen elektronski glasbi in klubski sceni, je predvsem poskus, da bi tudi elektronsko glasbo obravnavali kot enakovredno živi, bendovski, instrumentalni glasbi. V vsakdanjem življenju elektronika danes zavzema praktično isto časa in prostora kot živa glasba, če pomislimo na vse DJ mikse, Boiler Roome in plejliste plesne muzike, ki jih redno konzumiramo. Ali kolikokrat gremo v petek ven na didžeje in ne bende… Če se danes v nekem prostoru znajde 100 ljudi, bo od tega, če karikiramo, sigurno 50 didžejev. Imamo pa tudi veliko talenta na domači sceni.
“CE/MENT, nov segment festivala MENT, posvečen elektronski glasbi in klubski sceni, je predvsem poskus, da bi tudi elektronsko glasbo obravnavali kot enakovredno živi, bendovski, instrumentalni glasbi.”
Se vam zdi slovenska scena elektronske glasbe dobro zapolnjena in aktivna ali bi lahko trdili, da kreativnost na tem področju v času pogostega pretočnega predvajanja glasbe pada?
“Pogrešam pa recimo založbe, ki bi bolj intenzivno in sistematično zastopale domačo elektronsko ustvarjalnost. Pa booking agencije, ki bi nadobudnim didžejem pomagale do nastopov v tujini.”
Kot sem že omenil je morda največji problem ta, da je precej več didžejev kot pa producentov, na pamet bi rekel, da je razmerje 1:25 ali 1:50. Zato tudi redko razpolagamo s presežki, ki bi jih lahko izvozili v tujino, recimo kakim res hudim klubskim bengerjem. Imaš sicer nekaj producentk in producentov, ki izdajajo tudi na tujih založbah, ampak je vse večinoma precej nišno, omejeno na mikro scene. Imamo kar nekaj talentiranih didžejk in didžejev, ki so se v zadnjih letih uspeli uveljaviti tudi s pomočjo festivala Butik v Tolminu, kjer jih je odkrila evropska publika. Pogrešam pa recimo založbe, ki bi bolj intenzivno in sistematično zastopale domačo elektronsko ustvarjalnost. Pa booking agencije, ki bi nadobudnim didžejem pomagale do nastopov v tujini. Glavni problem pa je primankljaj klubov, ki bi omogočali razvoj talentov. Če primerjamo s situacijo izpred desetletja, da niti ne govorimo izped dveh desetletji, ko so obratovali skoraj po vsej Sloveniji, bi lahko trenutno stanje opisali kot eno srednjo žalost, predvsem če upoštevamo program osrednjega ljubljanskega kluba, K4, čeprav je v aktualni sezoni opaziti več kvalitetnih gostovanj kot v zadnjih štirih letih.
Prihajate iz Goriških brd. Kako ste v mladosti doživljali goriško glasbeno in kulturno sceno?
Del svojih izkušenj sem opisal že pri prvem vprašanju, ampak rad bi dodal, da so Brda res lep in čuden primer, ko gre za stopnjo razvitosti alternativne glasbene scene v nekem ruralnem okolju. Že od 80. let dalje alternativna scena nekako živi in uspeva v Brdih. Številni kolegi so in še vedno čez dan delajo v vinogradu, zvečer pa hodijo na punk ali jazz koncert v Strelišče, na Mostovno ali kam drugam. Res obstaja neka tesno povezana skupnost. Klub Strelišče, ki je poleg MKNŽ-ja v Ilirski Bistrici tudi eden najstarejših neodvisnih klubov v Sloveniji, a to ve malokdo, recimo danes vodi nova generacija, ki za člane društva redno organizira koncerte zaprtega tipa. Obisk je več ali manj zadovoljiv, bendi so presrečni, da lahko igrajo v tako avtentičnih underground prostorih, člani kluba pa zadovoljni, da se nekaj redno dogaja. Ampak na drugi strani je ne glede na ves doprinos za mladinsko kulturo precej malo razumevanja s strani občine Brda, ki se v skladu s trendi seveda raje fokusira na butični turizem, gastronomijo in drugo ponudbo za petične goste. To, da imajo v srcu Brd biser »alter« kulture, jih ne zanima preveč.
Kako pa vidite vpliv goriškega programa v okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) na trenutni pomen tamkajšnjega kulturnega dogajanja?
Ponovno težko vprašanje, ker odpira toliko podvprašanj. Na kratko bi samo rekel, da je zasnova EPK-ja, ki jo lahko vidimo na njihovi spletni strani, fokusirana predvsem na ponujanje novega, skratka projektov, ki se bodo prvič izvedli leta 2025. Popolnoma pa so pozabili na vse akterje, ki že desetletja in več aktivno delajo na kulturni ponudbi na Goriškem. Na to kaže recimo situacija s Kulturnim domom Nova Gorica ter festivaloma Brda Contemporary Festival in SAXGO. Pozabili so tudi na festival Sajeta v Tolminu, festival Glasbe sveta v Novi Gorici itd. Skratka temeljna kritika njihove vizije je v tem, da se zdi velika večina projektov, vključenih v uradni program, “muha enodnevnica”, ki bo izginila iz kulturne ponudbe in zavesti ljudi takoj po izteku mandata. Tisti, ki so v kulturno dogajanje vpeti že desetletja in so si od EPK-ja obetali vsaj kakšno obliko podpore, pa bodo spet na točki nič. Ampak najbolje bo, da počakamo in vidimo na lastne oči.
Kako doživljate trenutno delovanje slovenskih medijev, medijski prostor in aktualni položaj funkcije novinarstva?
Vsaka čast vsem mladim, ki še niste izgubili upanja v ta poklic oziroma zagona, da bi delovali v medijskem prostoru. Sam sicer nisem doživel zlate dobe v poznih 90. letih in zgodnjih dvatisočih, ampak zdi se mi, da se mediji nikdar niso pobrali od tranzicije v digitalizacijo in smo trenutno še kar naprej v procesu padanja kvalitete, novinarskih plač in nenazadnje tudi spoštovanja do novinarskega poklica.
Sam se niti nisem nikoli zares imel za novinarja, ker praktično ne moreš živeti od glasbenega novinarstva. Niti v mednarodnem prostoru. Osebno poznam vsaj enega svetovno priznanega novinarja za elektronsko glasbo, ki je v svojih 50. letih in ima za sabo res obsežen seznam medijev, s katerimi je sodeloval, ampak mora ob tem delati še PR in podobno, da lahko preživi družino. Osebno glasbeno novinarstvo opravljam predvsem iz nekega zanosa ali občutka dolžnosti, da pokrijem reči, ki jih sicer ne bo nihče. Vsaj dokler imam še dovolj energije.
“res spoštujem vse mlade, ki ne glede na trenutno situacijo, k novinarstvu pristopajo z nekim skoraj idealističnim zanosom. Take rabimo.”
Ampak ravno zaradi dejstva, da je praktično nemogoče preživeti le s pisanjem člankov, kritik in podobnega, sem se bil primoran naučiti drugih spretnosti in iskati priložnosti izven novinarstva. V idealnem svetu bi si želel delati v neki kulturni redakciji, kjer bi lahko dan za dnem s kolegicami in kolegi delal na kvalitetnem kulturnem novinarstvu. Ampak pride hitro reality check, ko denimo dobim mail od urednice na Mladini, ki javlja, da so nam že tako kratko rubriko skrajšali še za petino. Ali že tako kratko recenzijo za šestino. Potem hitro neham sanjati. Če pa pogledam onstran glasbene oziroma kulturne sfere, je slika še bolj neugodna. Zato, ponavljam, res spoštujem vse mlade, ki ne glede na trenutno situacijo, k novinarstvu pristopajo z nekim skoraj idealističnim zanosom. Take rabimo.
