Mladost
Nekoč se je obrojevala neka trta. Ime je dobila po nemški vinski pokrajini Frankovska in po tem imenu jo kličejo še danes. Ne samo v Nemčiji, ampak tudi na Madžarskem, v Avstriji, na Češkem in Hrvaškem. In pri nas. Da ne bi bilo zmede o njenem izvoru pa je poskrbela dr. Erika Maul iz inštituta Juliusa Kühna v Nemčiji, ki je izkopala njene najgloblje genske korenine. Našla jih je nekje okrog Slovenske Bistrice. Modra frankinja je namreč slovenske gore grozd.
Ko je modra frankinja še trta, ji je precej vseeno, na kakšno podlago so jo zasadili. Celo podnebne spremembe ji bolj godijo kot škodujejo. Robustna in nezahtevna bo uspevala v raznolikih pogojih, a bo ravno tako raznolik njen sad. Ljudje, ki jo dobro poznajo, vedo povedati, da hudimano dobro prenaša svoj okoliš v vašo kupico.
Ena izmed teh ljudi je Belokranjka Katja. Katja pozna modro frankinjo približno tako dolgo, kot pozna sebe. Popelje me pred vhodna vrata svoje kašče in mi s prstom kaže nekam proti megli: “Tamle v Plešivici je ena, vsa iz enega vinograda. Tamle druga, iz Lokvice. Okrog hiše pa tretja. Vsaka od njih konča v svoji flaški. Vsaka frankinja, vsaka drugačna.“
Zatem me Katja povede v vinsko klet. V vinski kleti se modra frankinja uči – če jo kletar zna učiti. Če jo ta prezgodaj spusti med ljudi, jo bodo ti vzeli za zbezljano, naporno in nedorečeno kislico. Kadar pa jo prepriča, da naj vsaj kakšno leto odleži v sodu, bo rezultat mnogo kvalitetnejši. Še bolje, če enoletno vajo iz ležanja nato ponovi v steklenici. Tako donegovana bo modra frankinja izobražena in smart žlahtna dama.
Tak potek dogodkov je bil petdeset let nazaj hudo redek. Modra frankinja zna obilno roditi in gnalo se jo je predvsem v to smer. Iz obilnega, a slabšega grozdja so lahko iztisnili samo kaj tanjšega. Ponavadi je bila frankinja le pomešana in pozabljena v metliški črnini ali cvičku. Obdobje pozabljenosti je pri potrošnikih pustilo slab vtis o njej. Premik v glavah se dogaja v zadnjih dvajsetih letih.
“Vloga staršev je pomembna, permisivna vzgoja ji ne paše”, pravi Weinakademiker Ožbej. “Modri frankinji je treba dati nek okvir, znotraj katerega naj se razvije”. Ožbej ve, o čem govori. Vsako leto na Festivalu modre frankinje v Sevnici jih podegustira vsaj štirideset različnih. V preostalih 364 dneh verjetno še kakšno.
“Kant bi rekel, da se modra frankinja naredi, ne pa rodi.”
Ko leži v sodu, se učinkovito načita široke palete znanj. Ko nadalje čaka v buteljki na polici, pa doktorira iz česa zelo specifičnega. Obvezno humanističnega. Denimo filozofije. Spretno narejena modra frankinja se bo s pivcem pogovarjala o književnosti in filmih – ampak ne o Tarantinu kot nekakšen merlot, pač pa o Kurosavi in Tarkovskem. Kdor jo želi razumeti, bo moral biti moder tudi sam. Dobro izobražena modra frankinja se lahko mirne duše ponosno postavi ob bok bordojcu ali burgundcu in kramlja o smislih.
Zrelost
Modra frankinja ima svojo trdno identiteto, avtohtone korenine in tradicijo. V parlamentu bi verjetno dehtela nekam desno od sredine. Ni pa tja vsajena. Njen napredek v kvaliteti v zadnjih leti kaže, da mora biti in je odprta za spremembe. Za modernega pivca se bo modernizirala, če bodo njenim željam znali slediti tudi vinarji.
Eden izmed večjih vinskih modrecev Robert Parker mlajši je dejal, da je frankinja od Boga pozabljeno vino. Po njegovem je vsem nekako uspelo, frankinji pa nikoli. Še vedno se trudi pririniti v prvi plan. Kakovost zagotovo zna imeti. Da pa bi se lahko svetu predstavila kot kakovostno sortno vino, ji manjka predvsem pozornosti.
Pri vinskih vplivnežih pogosto nima za burek, pa čeprav gre za modri pinot (za nepodučene: modri pinot je precej v redu, t.j. ima za burek) srednje Evrope. Ko pa bo v restavracijah z zvezdicami nekoč uvrščena poleg njihovih jedi, in bo to opazil kakšen vinski influenser, bo to pomemben korak naprej.
Tudi v Sloveniji modra frankinja nima toliko pozornosti, kot bi si je zaslužila. Ampak se ji godi krivica. Ljudje pri nas radi pijejo, kot temu v sommelierskem pravoreku reče Ožbej, rdeča vina srednjega telesa z višjimi kislinami in rdečim sadjem na nosu. Pod takšnim opisom se jim punuja popularni refošk. Frankinja, ki tudi genau ustreza enakemu opisu, ostaja namrščena nekje ob strani. Ko pa jo ljudje poizkusijo in se jim modra frankinja dobro predstavi, pa so ponavadi prijetno presenečeni.
Modra frankinja je namreč lahko sadna in pitna in zato spremljevalka v dolgih zimskih večerih. Zna biti kompleksna in zorjena, takšna ki pritiče mesnim jedem. V svoji raznolikosti se lahko izkaže marsikje. Vedno pa je rada v družbi prijetnih ljudi, med prostaki je bržčas ne boste našli. Odpira namreč bolj intelektualne in čustvene ventile.
Lahko govorimo, da gre pri frankinji za vinsko aristokracijo? Modra frankinja v svoji najdovršenejši obliki je zagotovo dovolj izobražena in moralna, da bi lahko vstopila v družbo vinskih aristokratov. Za resen preboj mednje pa ji manjka kritična masa vrhunskih flašk.
»Modra frankinja je vino z izjemnim potencialom, ki pa ostaja prezrt,« pravi Sara, ki se je z njo srečala v očetovem vinogradu.
Saro je oče, ko je bila še majhna, obrezovanja trte učil dve leti. Spoštljivo, premišljeno in potrpežljivo. “Od trseka k trseku”. Dve leti, nato pa je lahko urezala svojo prvo vejico frankinje. Odrasla Sara dela na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarsko in prehrano. Nekoč je nosila tudi naslov vinske kraljice.
Modra Frankinja jo spominja na Heleno Vurnik. Arhitekta Ivana, njenega moža, verjetno poznate. Ampak tista fasada, po kateri slovi Ivan, je bolj Helenino delo. Helena je imela, pravi Sara, izreden občutek in prav takšnega ima modra frankinja. “Če jo neguje prava roka je modra frankinja srečna in zadovoljna ženska materinskega tipa, ki se izredno zanima za umetnost. Žlahtna dama s pestro zgodovino, ki jo zna pokazati in dobro nositi.”
Verjetno najboljše delo, ki ga zna opraviti modra frankinja, je po njeno staranje. Zato bo Sara vsakič, ko bo blagoslovljena z otročičkom, pustila dvajset steklenic modre frankinje počakati na njegovih 18.
Prihodnost
Če bi vprašali Saro, je karierni cilj modre frankinje služba v državnem protokolu. Ima pristen slovenskobistriški gen in je državna prvakinja v prenašanju svoje lege v okus. Odlično predstavlja kraje, kjer je se je rodila in odraščala.
Modra frankinja se je v velikem državniškem slogu že pokazala na lanskem sejmu Vievinum na Dunaju. Tam je sestankovalo okrog sto modrih modrih frankinj iz področja nekdanje Avstro-Ogrske. Ustanovile so društvo Združenih narodov modre frankinje. Združeni narodi modre frankinje bodo v duhu modrofrankinjinega sodelovanja skrbeli za zagotavljanje modrofrankinjih pravic in njihovo uveljavljanje širom sveta.
Kadar pa slučajno ne bo dosegla zahtevane izobrazbe za protokolarno nazdravljanje, ji je odprta tudi kariera na povsem drugem koncu. Ožbej in nekateri njegovi kolegi so namreč prepričani, da je modra frankinja go-to pijača ob pici. Ob margeriti kakšna lažja, ob kakšni konkretno mesnati kakšna bolj izobražena. Vsekakor boljša od kokakole. Ob krožniku pice se zna prikupiti tudi generaciji, ki še ne ve, da ima tudi modra frankinja svojo rizz.
Zgodbo bi bilo mogoče dobro pustiti odprtega konca, kot se to pri buteljki modre frankinje spodobi. Pa je ne bom. Naj se še malenkost postara. V povprečju vsak dan v Sloveniji opustimo en hektar vinskih površin. Ampak kvadratura vinogradov protagonistke ostaja enaka in za obstoj se ji verjetno ni treba bati. Z nekaj pomoči njenih staršev, prijateljev in influenserjev pa se bo modra frankinja zagotovo natočila tudi v kakšen kozarec več.
Avtor prispevka:
Janez Polc
