OD VAROVANCA DO DRUŽINSKEGA ČLANA: Razkrivamo svet zapuščenih psov

Osebna izkušnja Elene

Kako se spremeni življenje, ko ti sreča potrka na vrata, dobro ve 53-letna Elena Č. iz Trzina, ki je pred nekaj leti doživela nepozabno srečanje s svojimi “štirinožnimi otroki” – Foxy, Ginger in Sisi.

Foxy, Sisi in Ginger, vir fotografije: Elenin osebni arhiv

Elena je svojo prvo psičko, Sisi, sprejela pod svoje okrilje, ko je ta, stara šest mesecev, v slabih pogojih živela pri lovcu na otoku Krf v Grčiji. Odločila se je, da bo Sisi nudila ljubeč dom in tako začela svojo zgodbo z reševanjem živali. Zgodba se je nadaljevala šest let pozneje, ko sta se prestrašeni in zapuščeni Ginger in Foxy pojavili na vratih Elenine hiše. Vsak dan sta se vračali po hrano, dokler ju niso odpeljali v zavetišče. Elena ni mogla ostati ravnodušna in ju je poiskala, ju rešila iz zavetišča ter ju sprejela pod svojo streho. “V Grčiji je veliko zapuščenih živali, vendar se je situacija začela izboljševati, predvsem zahvaljujoč priseljenim Angležem, ki so prinesli spremembe v odnos do živali,” pojasnjuje Elena.

Poudarja, da so zavetišča v Grčiji, kljub slabim razmeram na ulici, dobro urejena, kjer se poskrbi za zapuščene živali. Kasneje se je cela družba preselila v Slovenijo, kjer so se psi hitro prilagodili novemu okolju. Elena verjame, da se psi počutijo najbolje tam, kjer jim nudijo ljubezen, in kjer se lastnik tudi sam dobro počuti.

“Zanje so najpomembnejši ljubezen,
skrb in dom, vse drugo je nepomembno.”

– Elena Č.

Elena ne skriva, da so psi za njo več kot zgolj hišni ljubljenčki; so njeni najboljši prijatelji. Nikoli ne zamerijo, ne ocenjujejo in vedno z veseljem pozdravijo.

ODNOS SODELOVANJA IN PRILAGAJANJA

Profesor Rajko Muršič iz oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete potrjuje, da so psi za mnoge ljudi neprecenljivi spremljevalci in najboljši prijatelji, ki prinašajo radost in ljubezen v vsakdanje življenje. Odnos med človekom in živaljo ima globoke korenine v zgodnji zgodovini človeštva, saj je v veliki meri produkt vzajemnega sodelovanja in prilagajanja med obema vrstama. Že od samega začetka je človeka in žival združevala hrana, ki je bila pri tem oblikovanju odnosa ključnega pomena. Muršič pove, da je bil človek od živali od nekdaj odvisen, saj mu je predstavljala hrano. Takrat je človek lovil divje živali za preživetje. Odnos je naredil korak naprej, ko se je človek ustalil in se zavestno odločil vzgajati živali za hrano z razvijanjem živinoreje.

“Udomačitev psov je bil korak dlje. s približevanjem divjih psov človeškim naseljem, sta začela človek in pes vzpostavljati vzajemno koristno razmerje. Pes je bil od človeka odvisen, saj mu je ta predstavljal vir hrane, človek pa je potreboval zvestega pomočnika pri lovu in zaščiti.”

-Rajko Muršič

Vloga psov se je skozi zgodovino spreminjala in s časoma psi niso bili več le delovne živali, vendar so postali tudi spremljevalci in hišni ljubljenčki. V različnih kulturah so ljudje razvili različne odnose s psmi. V nekaterih kulturah pes predstavlja simbol zvestobe, najboljšega prijatelja, zaščite, medtem ko v drugih služi predvsem primarnim praktičnim funkcijam ali predstavlja celo hrano. Celoten zgodovinski razvoj odnosa predstavlja od začetka vzajemo funkcionalno sodelovanje, ki se je nato razvilo v bolj čustveno in socialno povezanost.

Rajko Muršič

V sodobni družbi imajo hišni ljubljenčki svoje članstvo v gospodinjstvu, saj jih ljudje dojemajo, kot družinske člane. V današnjem času imajo psi v človeškem življenju ogromno vlogo, saj nam nudijo čustveni odnos in podporo, ki izboljšuje življenje ljudi. Vse to je bilo še bolj izrazito med Korona krizo.

Rajko Muršič o dotiku in Korona krizi.

Iskanje dotika je ljudi pripeljalo tudi v zavetišča.

Da bi med pandemijo prišlo do izrazitega porasta posvojitev v največjem slovenskem zavetišču Gmajnice v Ljubljani, ne opažajo, saj so kriteriji za posvojitev ostali enaki. Ljudje so morali še vedno izpolniti zahtevan vprašalnik in dobro premisliti, ali si lahko privoščijo žival ter kako bodo skrbeli zanjo. Opazili pa so, da je število posvojitev mladičev, ki so se ravno takrat skotili v zavetišču, naraslo.

DRUGI DOM ZA ŠTIRINOŽCE

Zavetišče v Ljubljani ima skupno 144 namestitvenih mest, razdeljenih v 47 boksov. V lanskem letu je bilo nameščenih okoli 75 psov. V aprilu 2023 je v zavetišču bivalo šest mater, skupaj z 23 mladiči. Mladiči so v posvojitev oddani prej, kot starejši psi. Po zakonu morajo psi, ki se skotijo v zavetišču, ostati pri materi do 8. ali 9. tedna starosti.

Maja Horvat, vodja recepcije v zavetišču Gmajnice.

V zavetišču večinoma bivajo odrasli psi, starejši od enega leta. Povprečna doba bivanja psa v zavetišču je okoli 70 dni. Ta čas vključuje tudi 10 dni karantene, ki je predpisana po zakonu. V tem času psi prejmejo zdravstveno oskrbo, cepljenja, mikročipiranje, sterilizacijo/kastracijo. Najkrajša doba bivanja psa v zavetišču je bila letos 13 dni, medtem ko najdlje čaka na novo domovanje pes, ki je v zavetišču že dve leti. “Živali, ki dlje časa čakajo na posvojitev, so večinoma večje rasti, temnejše barve, manj privlačnega videza ali pa imajo vedenjske težave,” pojasnjuje Maja Horvat.

Ob spremembi zakona o zaščiti živali je bil med drugim črtan člen, ki je določal uspavanje živali po 30 dneh bivanja v zavetišču. Zavetišče Ljubljana sicer uspavanj ni izvajalo, medtem ko so druga zavetišča to počela. Kot edino zavetišče v Sloveniji so sposobni sprejeti večje število živali, tudi tistih iz drugih občin.

Na prihod živali v zavetišče vplivajo različni dejavniki: inšpekcijski odvzemi, najdene živali in situacije, ko lastniki ne morejo več skrbeti za svoje živali. Pogosto dobijo klice občanov, ki najdejo žival brez lastnika. Zavetišče se najprej trudi poiskati lastnika, če ta ni odziven, žival sprejmejo v zavetišče, lastnika pa se prijavi veterinarski inšpekciji. Veliko najdenih psov se vrne k svojim lastnikom, saj je od leta 2003 zakonsko predpisano, da morajo biti psi mikročipirani, kar olajša identifikacijo lastnika.

Razlogi za oddajo živali v zavetišče so raznoliki – finančni, selitve ali bolezenska stanja lastnika. Zavetišče skuša omogočiti lažji prehod živali iz starega v nov dom preko spletnih strani in družabnih omrežij ter tako lažje ohranja stik med živalmi in prejšnjimi lastniki. Natančne analize, katere vrste živali prevladujejo v zavetišču – odvzete, najdene ali vrnjene, zavetišče Ljubljana ni izvajalo.

V zavetišču, v povprečju ne opažajo posebnega porasta najdenčkov v zimskem času. Večji sprejem psov se pojavi le od Božiča naprej, ko psi zaradi pokanja petard zbežijo. Večina teh psov je nato vrnjenih lastnikom. Zavetišče Ljubljana organizira tudi kampanjo Piromaček in spodbuja k donacijam namesto nakupa pirotehnike.

UREJANJE FRIZURE IN TAČK

Zavetišče Ljubljana ima več ločenih stavb: upravno, mačjo, pasjo, veterinarsko zgradbo in izpuste. Upravna in pasja stavba sta bili zgrajeni leta 2021, pozneje so pridobili tudi mačjo stavbo.

Zavetišče nudi ločene prostore za mačke in pse, kopalnico za osnovno higieno psov, posebne sobe s potrebščinami, kot so posteljnina in odeje. Običajno se psi v zavetišču ne kopajo, vendar se jim očistijo tačke, da se prepreči vnos prevelike količine blata v prostore. Poleg tega imajo na razpolago frizerja za pse, ki ga pokličejo v primeru dolge in zanemarjene dlake. Kopalnica ima zanimive stopnice, ki so prilagojene za velike, srednje in manjše pse. To omogoča lažji dostop in udobje pri oskrbi psov različnih velikosti. Prav tako ima zavetišče sobo za socializacijo, ki je namenjena prilagoditvi na nov dom in posebej pripravljeno sobo, ki se lahko v primeru izbruha bolezni hitro preuredi v karanteno.

Za pse zagotavljajo raznolike izpuste: betonske, travnate in peskovne površine. Obstaja tudi proga za manjši agility, ki omogoča psom prosto gibanje brez povodcev. Psi so peljani na sprehod enkrat dnevno, včasih pa tudi dvakrat. V primeru, da psi ne gredo na sprehod, jih spodbujajo, da obiščejo vsaj površino za izpuste. Pri tem pomagajo prostovoljni sprehajalci, trenutno jih je štirinajst. Kot dodajajo v zavetišču, imajo psi težave s sprejemanjem moških sprehajalcev, saj je v zavetišču, od dvajsetih zaposlenih, večina žensk.

Maja Horvat o prostovljnih tečajih.

Za pridobitev certifikata za sprehajalca psov je potrebno slediti določenemu postopku. Začne se z izpolnitvijo prijavnice, nato sledi udeležba na tečaju, ki poteka v samem zavetišču. Po uspešno zaključenem teoretičnem in praktičnem delu sledi še izpit, ki ga je treba uspešno opraviti.

Sprehajalec mora med letom zbrati določeno število ur izkušenj, kjer je v neposrednem stiku s psi. Letno to znese 150 ur sprehajanja psov. Sprehajanje poteka v dopoldanskem in popoldanskem času ter tudi med uradnimi urami, ko so možne posvojitve živali.

Vsak pes ima dodeljeno svojo posodo za obrok z njegovim imenom. Ko se sprehajalec odpravi na sprehod z določenim psom, vzame s seboj tudi njegovo posodo. Če pes med obrokom ne poje vse hrane, mu preostanek ponudijo, ko se vrne v boks. V zavetišču uporabljajo pozitivno motivacijo, kar pomeni, da se poudarja nagrajevanje za dobro vedenje psov – če pes stori nekaj pozitivnega, dobi v zameno nekaj dobrega, pojasnjujejo.

Imena, ki so dodeljena psom v zavetiščih, običajno določi osebje, razen v primeru, ko je pes že imel lastnika in ime. S tem pristopom želijo omogočiti lažje identifikacijo in komunikacijo z živalmi med njihovim bivanjem v zavetišču.

FINANCIRANJE

Financiranje živalskih zavetišč v Sloveniji je ključnega pomena za zagotavljanje oskrbe in skrbi za brezdomne živali. Večina zavetišč se financira iz več virov, vključno z javnimi sredstvi, donacijami in prostovoljnimi prispevki. Zavetišče Ljubljana, pod okriljem ZOO Ljubljana, se sooča z izzivi glede financiranja in pridobivanja sredstev. Glavni financer zavetišča Gmajnice je Mestna občina Ljubljana, ki je v letu 2019 financirala celovito obnovo zavetišča. Kot odziv na naraščajoče potrebe po oskrbi živali, so začeli sprejemati tudi občine koncesionarke, s katerimi so sklenili pogodbe. Trenutno sodelujejo s 13 občinami.

Financiranje zavetišča ne temelji le na občinskih sredstvih, ampak tudi na prostovoljnih donacijah in prispevkih ob posvojitvi. Posamezniki, ki posvojijo žival, so dolžni plačati prispevek, ki znaša 51 evrov za pse in 30 evrov za mačke. Dodatna sredstva pridobivajo tudi s pomočjo materialnih donacij, kot so odeje, povodci, hrana, igrače in drugi pripomočki.

“Če ne moreš posvojiti, pomagaj materialno ali pa finančno”

– Maja Horvat, receptorka Zavetišča Gmajnice


V luči nedavnega zakona o zaščiti živali, ki je začel veljati leta 2022, država po 120. dneh bivanja živali v zavetišču prispeva k njeni oskrbi. Zavetišča se obrnejo na javnost, pozivajo k finančni in materialni pomoči. Takšne donacije so neprecenljiv vir pomoči, ki zmanjšuje breme zavetišč in omogoča boljšo kakovost življenja za varovance.

“HOČEM KUŽKA

Zavetišče ima avtobuse, ki so namenjenim delavnicam za otroke v času počitnic. Projekt izvedeta Mala ulica in Mladi zmaji. Otroci se učijo skrbeti za živali, preživijo dan s policijskimi psi… Zavetišče sodeluje z lokalnimi organizacijami za izobraževanje o pravilni skrbi za živali.

Odločitev za hišnega ljubljenčka, predstavlja ogromno odgovornost, kjer je potrebno upoštevati specifičnosti vsakega gospodinjstva, razlike med mestnim in vaškim okoljem ter različne funkcije, ki jih psi opravljajo, odvisno od življenjskega stila lastnika.

Otroci so pomemben dejavnik pri odločitvi za hišnega ljubljenčka, saj ima pes pri odraščanju, igri in vzgoji pomembno vlogo v družinskem in zunanjem okolju. Pozitiven vpliv psa na razvoj otroka je bil doslej v razpravah zanemarjen, kljub temu pa ima pomembno vlogo pri zgodnjem vzpostavljanju socialnih vezi in grajenju nadaljnje višje čustvene inteligence. Pes otroka prav tako nauči dinamičnosti človeških odnosov, zahteve po nenehnem prilagajanju in vzdrževanju odnosov.

Po besedah Rajka Muršiča je lastništvo pasemskih psov pogosto povezano z elitizmom, saj so čistokrvni psi z rodovnikom finančno zahteven nakup, ki si ga lahko privoščijo le nekateri. O psu, kot hišnem ljubljenčku lahko govorimo le v višjih družbenih razredih, kjer pes predstavlja tvojega prijatelja in je »zgolj za okras«. Torej, ne izpolnjuje več svoje primarne vloge, temveč je postal velik finančni zalogaj, ki si ga lahko privošči le elita.

Rajko Muršič o elitizmu.

Nekatere živalske vrste predstavljajo simbol divjosti, moči in neukrotljivosti (npr. lev) medtem, ko domače živali (npr. pes) predstavljajo simbol udomačenosti in nadzora. Psi so v določenih kulturah postali statusni simbol, torej pasemski psi predstavljajo socialni status, moč in prestiž lastnika. Ljudje se za določeno pasmo psov odločajo iz različnih razlogov, velikokrat upoštevajo modne trende pri pasemskih psih.

Lastništvo določenih redkih ali dragocenih pasemskih psov torej lastniku nudi ugled in status v družbi, prav tako pa lastnike enakih pasem združuje. Na primer lastniki hrtov imajo v Sloveniji Slovenski klub za hrte, kjer se družijo z ostalimi lastniki, izvajajo pasje razstave, prirejajo druženja in podobno. Imeti psa pomeni tudi neko obliko socializacije in druženje z drugimi lastniki psov. Ljudje smo socialna bitja, ki potrebujo dotik in ravno to nam psi nudijo. Pes omogoča širšo komunikacijo z ljudmi, preko katerega pa ljudje krepimo družbene vezi in prijateljstva.

Pasja razstava, vir fotografije: https://arava.si/2022/06/01/pasje-razstave/

KOT ZANIMIVOST

Tibetanski mastif velja za eno najdražjih pasem na svetu. Po poročanju francoske tiskovne agencije AFP, je bil leta 2014 na Kitajskem prodan mladič Tibetanskega mastifa za skoraj DVA milijona ameriških dolarjev.

Pes je bil prodan na sejmu prestižnih hišnih živali v vzhodni provinci Zhejiang za 12 milijonov juanov, kar je približno 1,95 milijona dolarjev. Pes je bil visok 80 centimetrov in je tehtal 90 kilogramov.

Leta 2011 je bil Tibetanski mastif prav tako prodan za 1,5 milijona dolarjev in bil označen za najdražje prodanega psa v tistem času, je poročal NBC News.

Vir fotografije: https://www.sowetanlive.co.za/news/world/2014-03-19-dog-sold-for-2-million-in-china-report/

NESKONČNA ZVESTOBA

Naj bodo hišni ljubljenčki, štirinožni otroci, statusni simboli, lovci ali čuvaji, vedno zvesto čakajo na našo pozornost in družbo. V resnici so psi več kot zgolj živali; postanejo naši najboljši prijatelji, zvesti sopotniki in terapevtski spremljevalci. Ne glede na to, ali smo osamljeni ali obkroženi s prijatelji, živali prinašajo toplino in veselje v naše življenje. Naučijo nas pomembnosti sočutja, odgovornosti in nežnosti. S svojo zvestobo nam pomagajo prebroditi težke trenutke ter nas spodbujajo, da cenimo majhne radosti vsakdanjega življenja.
Zavetišča po Sloveniji igrajo ključno vlogo v tej zgodbi, ponujajoč toplo zavetje in drugo priložnost za pse, ki so se znašli brez doma.

Na zemljevidu Slovenije je označenih 14 zavetišč za živali, kjer jih je možno posvojiti. Večina zavetišč je namenjenih tako psom kot mačkam, nekatera pa sprejemajo samo eno vrsto, torej samo pse ali mačke. Zavetišča so enakomerno razporejena po vsej Sloveniji, v večini blizu mestnih središč.

Večja zavetišča v Sloveniji:

  • Zavetišče Ljubljana je največje zavetišče v Sloveniji in pokriva območje Ljubljane in
    bližnjih občin.
  • Zavetišče Horjul pokriva območje Vrhnike in bližnjih občin.
  • Zavetišče Maribor pokriva območje Maribora in bližnjih občin.
  • Zavetišče Oskar pokriva območje Nove Gorice in bližnjih občin.
  • Zavetišče Zonzani pokriva območje Šentjurja, Celja in Slovenskih Konjic.
  • Obalno zavetišče pokriva območje Kopra, Sežane in ostalih bližnjih obalnih občin.

Izbira posvojitve iz zavetišča prinaša izjemno zadovoljstvo. S tem ne le obogatimo svoje življenje, ampak tudi pomagamo reševati problem brezdomnih živali.

Lea Gros, Kaja Senegačnik, Nina Rems

Prejšnji članek“ŠELE ZDAJ SE ZAČENJAM UČITI ŽIVETI …”
Naslednji članekOHO – živeti umetnost