Zasavju ljudje, ki v teh krajih ne živijo, dostikrat očitajo, da je ostalo v preteklosti, in da se z vso svojo težo naslanja na spomine stare slave, ki jo je uživalo, ko so naši dedi izpod Retja, Posetja, Dobrne … vlačili črno zlato, s katerim se je ogreval velik del naše države. A kot rudarji na začetku izkopavanja niso vedeli, kaj jih čaka v temnih jamah metre in metre pod zemljo, tako se tudi danes ne zavedamo, kaj vse so morali ti ljudje prestati, da so iz Trbovelj, Zagorja in Hrastnika ustvarili kraje, kot jih poznamo danes in kako so njihovi žulji pripomogli k razvoju naše države. Že skoraj pozabljeno pa se počasi prebuja, zasluge pa gre pripisati 4. Dritlu, virtualnemu muzeju rudarstva.
A začnimo na začetku. Ko prispemo v Trbovlje iz smeri pod Kumom nas že na mostu čez Savo pričaka star rudniški “hunt” (jamski voziček) do vrha natovorjen s črno barvo pobarvanimi kamni, ki ponazarjajo premog. Po besedah prebivalcev je bil svoje dni -kot se spodobi- napolnjen s pravim premogom; a kaj, ko naj bi le ta preveč mamljivo spominjal na samopostrežno trgovino. Pot nas vodi naprej med hribe, ki nekaj časa stojijo le toliko vsaksebi, da je bilo moč mednje vriniti cesto in nekaj hiš. Potem pa se naš pogled razpre, pred seboj zagledamo Mrzlico, na desni pa nas pozdravi Žrebljev hrib. Peljemo se mimo Vodenske kolonije -dolge vrste starih, dvonadstropnih, zaporednih hiš- le ene izmed mnogih rudarskih kolonij. Kmalu prispemo v samo osrčje Trbovelj oziroma vse do Delavskega doma, kjer nas pričakata zgodovinar Bogdan Šteh in sociolog Andrej Uduč, ki nas popeljeta v prostore pod Delavskim domom, no, če smo natančni v prostore pod glavnim gledališkim odrom. Že na začetku popravita našo zmoto, da razstava nosi ime 4. Dritl, ker so pred njo že obstajale tri razstave s tem imenom. V rudniku je delo namreč potekalo v treh izmenah, se pravi v treh “dritlih”, 4. Dritl pa ohranja spomin na vse, kar se je v njih dogajalo. Slišimo tudi, da naj bi 4. dritl predstavljal ljudi, ki so bili pripravljeni vskočiti namesto druge izmene, če le ta ne bi mogla oditi v jamo; hudomušno pa naj bi se tako imenovala tudi izmena, ki je ob plačilnem dnevu zavila v eno izmed mnogih okoliških gostilen.
Še preden pa so odšli iz “šihta” (službe) so se rudarji okopali v rudniški kopalnici. Tam na steni še vedno stoji barvna freska Janeza Kneza, ki ponazarja dogodke iz rudarskega življenja. Nas pa ob vstopu v sprejemnico pozdravi njena digitalizirana različica oziroma s postopkom vektorizacije iz fotografije narejena fototapeta. Na njen so prav tako kot na originalu vidne sledi časa. Mesta, ker je odpadel omet, so v računalniški obdelavi zapolnili s sivo podlago, saj nihče ne ve, kaj je bilo tam prvotno naslikano. Vstopimo na prvi hodnik; leva in desna stran -približno dva metra širokega hodnika, kamor skozi okna le rahlo vstopa dnevna svetloba- sta kot dve ogledali; eno ponazarja preteklost drugo pa sedanjost, ki izžareva spomin na preteklost. Na desni strani stoji leseno stojalo s policami, na katerih so razporejene replike rudarskih čelad, podobne tistim, ki so jih rudarji nosili v jami. Na levi strani hodnika pa so pritrjene tri televizije. Pod vsako je s kablom pritrjen -kot zavojček žvečilnih gumijev velik- črn zabojček, ki na prvi pogled sploh ne pritegne pozornosti. V resnici pa je to majhen računalnik, zaslužen, da lahko na ekranu opazujemo posnetke zadnjih izdihljajev rudarstva v Zasavju; fotografije posnete leta 2014, ko se je odvila še poslednja stavka. Le nekaj korakov naprej stoji prva interaktivna točka. Poigramo se z zaslonom na dotik, ki ga poganja približno deset krat deset centimetrov velik računalnik, pred nami pa stoji velika televizija, na kateri se prikazujejo vsebine, ki smo jih izbrali. Pobrskamo po -posebej za to narejeni- spletni strani, ki vključuje različne vsebine, vse povezane z rudarskimi stavkami. Kaj kmalu ugotovimo, da hočejo vsebine zasavske stavke postaviti v nek širši zgodovinski kontekst; ob bok odmevnejšim rudarskim stavkam, ki so se odvijale v Veliki Britaniji in Južnoafriški republiki.
Po kovinski klančini se spustimo v osrednji prostor, na eni strani obdan s premično steno, na drugi pa zaobljen v polkrog. Svetloba je pridušena, vzdušje, ki ga ustvarja, je podobno tistemu v kinu ali v gledališču, preden se dvigne zastor. Prikladno so v sredini postavljeni tudi leseni stoli, obrnjeni proti velikemu platnu, razpetim na zaobljeni steni. Nad nami se po zraku razteza ogromna jeklena konstrukcija, primarno namenjena vrtenju glavnega odra; v danih okoliščinah pa v nas vzbudi prvi občutek utesnjenosti, ki v naših čutilih vse bolj in bolj poustvarja občutke, ki so jih doživljali rudarji globoko pod zemljo. Seveda niso nič v primerjavi s tistimi, ki so jih rudarji doživljali, ko so se po kolenih plazili po nepredstavljivo ozkih rovih, a vseeno. Na pregradi, ki stoji za stoli, je pripeta tabla; na njej pa napis, ki je več kot dve stoletji odzvanjal po teh dolinah …
“POZOR!
Želje in hotenja so vedno ista:
OČKA VRNI SE ZDRAV DOMOV!”
Ta prostor imenujejo “vašhava” (rudarska slačilnica oziroma kopalnica). Ime nosi po prostoru, kjer so se rudarji zbrali pred delom, da so jim nadrejeni razložili, kaj bodo tisti dan delali oziroma v kateri žili bodo kopali. Za nas pa predstavlja prostor, kjer s pomočjo dveh kratkih filmov izvemo več o krajih, ki nas obdajajo. Prvi nas popelje v čase dolgo pred prihodom rudarstva; v čase pradavnine, kasneje Celjskih grofov in nazadnje do odkritja premoga v 19. stoletju. Glas pripovedovalca, ki nas vodi skozi posnetek, zaradi narave prostora nekoliko odzvanja; je miren, močan in globok, zazdi se nam, kot bi bil to glas spomina, ki odzvanja iz davnih časov. Drugi pa je v veliki meri sestavljen iz video portretov ljudi, ki v teh krajih živijo, in katerih predniki so izklesali te doline. Naše oči še posebej navdušijo posnetki, narejeni z dronom, ki nam omogočijo, da s pomočjo panoramske slike 360 metrov visok Trboveljski dimnik za spremembo uzremo z vrhnje strani. Celotno izkušnjo pa so nam pričarali le širokokoten projektor, zvočnik in -kot se je izrazil eden naših vodičev- “navadna windows mašina”.
Ko se sredi mesta znajdeš v rovu
Odpravimo se dalje in v naslednjem hodniku vstopimo v pravo repliko jamskega rova. Že takoj nas presune oglušujoči zvok brnenja, rohnenja; skratka skoraj neopisljivo glasnega bobnenja, ki reže skozi ušesa skoraj do meje znosnega. S sogovornikoma moramo kričati in se dreti eden drugemu na ušesa, pa se vseeno ne slišimo dobro. Vse to le zaradi zvočnega posnetka jamskih strojev, ki se širi prek zvočnikov in nenormalno nadležno polni prostor. Že res, da je ta tehnologija prenekateri rudarski družini prinašala kruh, a le vprašamo se lahko, kako težko je bil ta kruh prislužen, ko so rudarji leta in leta in leta dan za dnem delali v takih in mnogo hujših razmerah. Na robu stojijo leseni tramovi, ki so nekoč držali jamski strop, da se ta ni zrušil na rudarje. Povsod so postavljeni resnični kosi rudniške opreme; kot so oprema za razstreljevanje in kartuše za dinamit. V veliko pomoč nam je, da je vsak kos opremljen tudi z napisom, ki nosi njegovo ime. Zaradi zelo slabe -a pristne rudniške svetlobe- so imena izrezana na avtomobilskih nalepkah. Te so nalepljene na pleksi tablice za branje knjig, ki so iz spodnje strani osvetljene, da napisi svetijo v temi in so zato lažje berljivi. Svetlobo oddaja le nekaj led luči in čisto pravih rudniških svetilk, ki so jih rešili iz deponije.
[aesop_image imgwidth=”500″ img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2017/10/WP_20170608_07_03_38_Pro_LI.jpg” credit=”arhiv Delavski dom Trbovlje” align=”center” lightbox=”on” caption=”Resnična rudarska oprema, ki so jo rudarji uporabljali v jami. ” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
[aesop_image imgwidth=”500″ img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2017/10/DSC_1607_Ex1.jpg” credit=”arhiv Delavski dom Trbovlje” align=”center” lightbox=”on” caption=”Obiskovalci morajo paziti, da se zaradi nizkih stropov ne udarijo v glavo. ” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Pomaknemo se naprej. Stopimo v prostor, ki je nekoliko širši, a le toliko, da človek malo lažje zadiha. Nahajamo se pod gledališkim odrom, natančneje v prostoru za orkester. Stene so še vedno prekrite s črnim materialom in ta nadležni zvok kar noče in noče prenehati. Ker se naše oči še vedno privajajo na primanjkljaj svetlobe, smo s prva nekoliko zmedeni, saj se nam zazdi, da le nekaj metrov pred nami rudarja udarjata s svojimi “krampi” po steni jame, da bi skopala premog. Seveda se takoj zavemo, da se za našimi občutki nekaj skriva, a ne moremo doreči kaj. Ko nas vodič povabi, da skupaj z njim splezamo čez stare rudniške tramove in transporter za premog končno dojamemo, kaj smo v resnici videli. Hologram, v resnici gre za hologram. Oči -po mnenju mnogih- najrazvitejše vrste na tem svetu so preslepili ultra širokokotni projektor, ki na manjši razdalji ustvari zelo veliko sliko; pleksi stekli, eno matirano in eno navadno – med seboj postavljeni pod kotom 45 stopinj; video rudarjev, v originalu posnet pred črno zaveso na gledališkem odru nad nami, in slika jame, ki je pripeta v ozadju, da tvori učinek jamskega rova. Vse te komponente ustvarijo 3D učinek, ki navidezno resničnost naredi še kako resnično. Za nameček je tudi transporter za premog postavljen pod sam hologram, kar nam omogoči, da si pričaramo resnično situacijo v kateri rudarja premog kopljeta in nalagata na transporter, ta pa ga odpelje ven iz jame.
Preteklost ujeta v najsodobnejšo tehnologijo
Naposled vstopimo v virtualni del, kjer nas na vrtečih stolih pričakajo očala za virtualno resničnost. Vanje le vstavimo pametni telefon in naše 360 stopinjsko popotovanje po resničnih rudniških rovih se lahko začne. Za vse tiste, ki se jim ne da “sprehajati” po črnih prostranstvih pa priporočamo panoramsko vožnjo z rudniškim vlakcem. Za razliko od strogo rudniškega dela je ta prostor njegovo popolno nasprotje. Svetlobo v prostor dovajajo tako imenovane “black light” luči, sestavljene iz neonskih žarnic, ki oddajajo specifično vijolično-modro svetlobo, ki pričara futurističen učinek s pridihom misterioznosti.
[aesop_image imgwidth=”500″ img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2017/10/DSC_1439_Ex2.jpg” credit=”arhiv Delavski dom Trbovlje” align=”center” lightbox=”on” caption=”V virtualni rov se lahko poda čisto vsak. ” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Nekoliko bolj tradicionalno vejo tehnologije pa predstavlja pet projektorjev, ki na podolgovato, več metrov dolgo belo steno predvajajo kratke, v črno-beli tehniki posnete, ponavljajoče se odigrane posnetke iz vsakdanjega življenja rudarjev in njihovih družin na prelomu 20. stoletja, na kar nakazujejo tudi njihova -za današnji čas- starinska oblačila. Prisrčnost teh situacij nas mami k temu, da bi pomahali otrokoma, ki nam z velikim nasmehom na obrazu mahata v pozdrav. Njune žareče in vedre oči odražajo neko upanje o boljšem svetu, ki ju nemara čaka; pa naj se to sliši še tako izpeto. Nazdravlja nam tudi prešeren možakar, ki tako ponosno stoji s kozarcem v eni in bokalom v drugi roki. Upajmo le, da žena ne bo preveč jezna, če bo domov prinesel premalo “colnge” (plače). Po pravici povedano pa nas ob posnetku mladega para kar nekoliko stisne pri srcu. Najprej nekaj trenutkov zreta drug drugemu v oči, potem pa se obrneta k nam in nas pogledata z žalostnim pogledom, ki nas presune. Prinašata nam zgodbo premnogih parov tistih časov, ki so dan za dnem trepetali in upali, da se ja ne bo po dolini razlegel zvok rudniške sirene, ki bi sporočal, da je v rudniku prišlo do nesreče. Tu je tudi malo starejša gospodinja. Zanjo bi v današnjih časih veljalo reči, da nosi hlače pri hiši. Njena drža in način rezanja kruha delujeta ostro, nejevoljno, mogoče zaskrbljeno. Ponazarja vsakdanjo skrb za družino, ki jo je bilo treba ne glede na vse, na koncu dneva nahraniti. Kako znano odzvanja ta stavek, mar ne? Na koncu pa spoznamo še starega rudarja, čigar obraza ne vidimo, saj se ne more več zravnati. Leta in leta premetavanja premoga so mu prišla še kako do živega. Je le nemi opazovalec, on je svoj delež na tem svetu že pustil.
[aesop_image imgwidth=”500″ img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2017/10/WP_20170608_07_16_24_Pro_LI.jpg” credit=”arhiv Delavski dom Trbovlje” align=”center” lightbox=”on” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Projekcija nam pusti, da vsak ustvari svojo zgodbo. Celoten muzej nam na krilih tehnologije omogoči, da se potopimo v čase, ki jih že davno ni več. A brez njih tudi naši časi ne bi bili taki, kot jih poznamo, pa če nam je to všeč ali ne. Konec koncev; vse, kar je bilo nekoč novo, je danes staro in vse, kar je danes novo, bo nekoč utonilo v pozabo. Narava stvari je pač taka, a pomembno je, da spomin ostaja.