Večina 20-letnikov v tem trenutku študira ali dela ali pa sploh še ne ve, kaj bi radi počeli v življenju. Zabavajo se, okušajo življenje in ga poskušajo postaviti na noge. Redki so tisti, ki se lahko pri teh letih pohvalijo z uspešno kariero. Eden izmed njih je Jan Repas, dvajsetletni nogometaš iz Domžal. Jana sem spoznala že kot majhnega dečka. Njegovo glavo so krasili kodrasti lasje, ki pa jih danes zaradi krajše frizure ni več moč videti. Bil je priden in vztrajen, njegova spretnost z žogo je bila očitna. Videla ali slišala se nisva že nekaj let, a je vseeno prijazno privolil v intervju in v pogovoru pokazal, da je odrasel v zrelega moškega. Trenutno se potí na stadionu Michel d’Ornano sredi Normandije, saj igra za francoski klub Caen, ki je prvoligaš od leta 2007.
[aesop_map sticky=”off”]
Opazili so ga, ko je v matičnem klubu NK Domžale igral na tekmah za Evropsko ligo, in mu ponudili pogodbo. Ni je sprejel takoj, o tem je razmišljal tri tedne. »Doma smo se usedli in se pogovorili ali bi bila to dobra odločitev zame in prišli do tega, da je.« In odločitev je bila pravilna, saj je Jan trenutno zelo zadovoljen v novem klubu. Tudi igrati je začel takoj, kar ga je kar malo presenetilo.
Poleg prestopa in tekem za Evropsko ligo, ga je doletelo še eno presenečenje, in sicer vpoklic v reprezentanco. »Videl sem seznam, kjer sem bil napisan in to je bilo zame veliko in pozitivno presenečenje. Dobil sem še minutažo, česar prav tako nisem pričakoval.« Priznal je, da je imel na začetku nekaj treme, »saj so to veliki igralci, ki jih najprej vidiš po televiziji, nato pa igraš z njimi«. A trema se je polegla že pri drugem zboru in uspešno je odigral svoj del tekme.
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/jr-reprezentanca.jpeg” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” caption=”Foto: Vid Ponikvar” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Zdi se, kakor da je bilo minulo leto zanj prelomno, leto, kjer se je pokazalo, kaj zna. A njegov uspeh ni naključje. Od samega začetka je trdo delal in vlagal vase. Že kot otrok se je udeleževal nogometnih kampov, imel dodatne individualne treninge, hodil je tudi na gimnastične treninge. Zaradi velike predanosti do nogometa je celo pustil šolo. Obiskoval je gimnazijo Domžale, kjer je zadnji letnik opravil z izpiti. »Bilo je naporno, veliko zahtevanega truda, ampak se je splačalo. Starši so mi glede odločitve zaupali in se strinjali. Tudi jaz sem namreč tak, da če se v nekaj zapičim, bom to tudi naredil.« Starša sta bila in sta še vedno pomemben dejavnik, ki je vplival na Janov uspeh, saj sta ga ves čas podpirala in mu omogočala vse treninge. A veliko je bilo odvisno tudi on njega samega – bil je vztrajen, vedno je hotel trenirati in biti boljši.
Nič čudnega, saj si je že kot otrok želel postati nogometaš in ne na primer avtomehanik ali pilot, kot večina dečkov. »Ko smo v šoli dobili kakšno anketo, kjer si moral napisati, kaj si želiš postati, ko odrasteš, sem vedno napisal ‘nogometaš’. O drugem nisem razmišljal.« Z očetom, bratom in sosedom je začel trenirati pred hišo že kot otrok. Takoj se je zaljubil v nogomet. »Žoge so bile povsod,« je obujal spomine. V prvem razredu osnovne šole se je vpisal v krožek nogometa, kjer ga je opazil trener iz NK Domžal in predlagal, naj se vpiše v klub. Pri osemnajstih letih je zaigral za člansko ekipo NK Domžale. »Že ko sem bil mladinec sem treniral s člani. Nekaj priložnosti sem najprej dobil pri Luki Elsnerju. Ko pa je prišel Simon Rožman, sem začel pogosteje igrati v prvi postavi.« Jan pravi, da je bilo igrati za Domžale odlična izkušnja. »Posebno je, saj gre za domač klub, kjer sem igral že od malih nog. Takrat komaj čakaš, da boš igral za člane.«
[aesop_video align=”center” src=”youtube” id=”WdtzOUlLJPc” caption=”Jan Repas kot nogometaš začetnik, leto 2008″ disable_for_mobile=”on” loop=”on” autoplay=”on” controls=”on” viewstart=”on” viewend=”on” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
In ko je Jan zaigral za člane, je začutil, da zmore marsikaj, kar ga je naposled pripeljalo v Francijo. Pričakoval je, da bo selitev težka, a ni čutil domotožja, saj je že od nekdaj navajen potovati zaradi nogometa. Tudi življenje v Franciji mu je všeč. Zjutraj vstaja ob osmih, ob desetih se začne trening. Na stadion z ekipo, ki ga je že na začetku lepo sprejela medse, pridejo malo prej, da še sami naredijo kakšne vaje. Po dvournem treningu se odpravi domov na kosilo, ki si ga skuha sam, včasih pa mu ga pripravijo družina ali punca, če so ravno na obisku. Popoldneve izkorišča za učenje francoščine ali ima obveznosti v klubu, ob prostih dnevih pa si ogleda mesto, ki je približno tako veliko kot Maribor. Tekem ima veliko, ki si sledijo v hitrem tempu. Igrali so tudi že proti velikanu Paris Saint-Germainu, kjer zaradi poškodbe ni mogel igrati, a je vseeno stal ob zvezdnikih, o čemer lahko večina le sanja. »Pozdravil sem se z nekaterimi igralci, na primer s Cavanijem, z nekaterimi smo si podali roko, dobil pa sem tudi dres od Di Marie,« je navdušeno razlagal.
Njegovo življenje se sliši razburljivo. Tako bi si zagotovo želel živeti vsak mlad nogometaš. A marsikdaj ni vse potekalo tako gladko in pot je bila kdaj tudi trnova. V svoji karieri je že odigral tekme, kjer je komaj čakal, da bo konec, saj ekipi enostavno ni šlo. Ekipa si vsakič želi zmage in je ob porazih razočarana. Kljub pritiskom, ki prihajajo iz strani trenerja ali navijačev, pa Jan poskuša ohranjati bistvo, ki ga čuti pri nogometu – užitek. »Če dobro začnem tekmo, uživam. Če ekipi gre in zmagujemo tudi uživam. Še vedno je pritisk, ampak je ta pritisk veliko večji v drugih klubih. Zato poskušam uživati, kolikor se da.« A gotovo sta mu pri porazih in poškodbah, ki človeka lahko spravijo iz tira, pomagala življenjska mota: ‘Nikoli ne odnehaj’ in ‘Vse se zgodi z razlogom.’ Prav tako je od nekdaj verjel vase in imel upanje, da lahko uresniči svoje cilje. »Če ne bi verjel v to, bi že odnehal.« V njegovi karieri ni nikoli prišlo do točke, ko bi najraje vrgel puško v koruzo, tako močna je bila njegova želja in vztrajnost. Tudi, ko je bil poškodovan, je zmeraj težil k temu, da ne odneha. Ko si je nekaj zadal, je poizkusil dati vse od sebe, da bi uspel. Morda pa mu pri uspehu pomaga tudi navada, ki jo ima vedno, preden odigra tekmo – čez črto igrišča vedno stopi najprej z levo nogo.
[aesop_quote type=”pull” background=”#0000ff” text=”#ffffff” align=”left” size=”1″ quote=”»Če dobro začnem tekmo, uživam. Če ekipi gre in zmagujemo tudi uživam. Še vedno je pritisk, ampak je ta pritisk veliko večji v drugih klubih. Zato poskušam uživati, kolikor se da.«” parallax=”off” direction=”left” revealfx=”off”]
In danes ostaja takšen, kot je bil že od nekdaj. Skromen. Na vprašanje, kako se sliši, da je vreden milijone (njegova trenutna vrednost je namreč 1,5 milijona evrov) je odgovoril, da si tega ne jemlje k srcu. »Sem nogometaš, vrednost se lahko hitro spremeni. S tem se res ne obremenjujem. Tako sem tudi naučen – da denar ni najpomembnejši.«
Pogodbo s Caenom je podpisal do leta 2021 in trenutno še ne razmišlja o prihodnosti. Pravi, da si seveda vsak želi igrati v najboljših ekipah, tudi on, a je s trenutno situacijo več kot zadovoljen.
