Nevsakdanje življenje vsakdanjega človeka

Velike, moderne stavbe, v središču betonskih ulic po dobri uri vožnje nenadoma zamenjajo majhne, nekoliko starejše hiše, obdane z zelenjem in drevesi. Človek, v zadnjem letu večkrat ujet med štiri stene modernega sveta, na kaj takega hitro pozabi. Celotna slika v meni kar naenkrat vzbudi nostalgične, brezskrbne misli iz otroštva, na katere še vedno rad pomislim. Na večjem posestvu, obdanem z leseno ograjo, sprva opazim tekajoče se konje, ki vetru nastavljajo svojo grivo, in večjo žago, ki na prvi pogled deluje nekoliko zapuščeno. Z vožnjo čez dvorišče majhna pikica v daljavi kar naenkrat ni več tako majhna. Ko se pripeljem čisto blizu, jo zamenja velik možakar, nekoliko močnejše postave, s širokim nasmehom na obrazu. Takoj ko izstopim iz avta, name prvi vtis naredi vonj, ki ne spominja na domačega. Daleč od tega. Tipičen mestni zrak, poln izpušnih plinov, se kar naenkrat zdi neskončno daleč, nekje v daljavi, vame pa udarja nekaj novega. Ne morem se točneje odločiti, kam bi ga umestil, niti ne ali mi je všeč. Nekoliko začudeno grimaso na obrazu očitno opazi tudi on, rekoč: »Pridi, kar za mano!«.

On. Zagotovo se sprašuješ zakaj sem ga tako poimenoval. Razmišljujoč o tem, pravega pojasnila niti nimam. Morda je bila moja namera le vzbuditi tvoje večje zanimanje, morda kaj drugega. Jasno je le nekaj. Na tej poti želim svojo izkušnjo predstaviti kar se da iz prve roke, zato ne bodi tako radoveden in na identiteto še malo počakaj. Ne skrbi, vmes boš deležen kar nekaj namigov. Bodi pozoren.

Skrivnostna bela vrata

Dolgim korakom 1,9 metra visokega moškega sledim vse do belih vrat. V glavi se mi podi nešteto vprašanj, iskreno tudi kanček strahu. »Kam me pelje? V neko štalo? Ali si nisem prišel pogledat nečesa drugega? Zakaj so nameščene kamere?«… Moj nemir se konča šele s tem, ko prvič uvidim notranjost prostora. Ta je popolnoma v neskladju s tistim, kar sem videl iz zunanje strani. »Prostor ni prijavljen, ampak je na črno. Še vedno je registrirana štala«, mi v smehu pojasni, ko končno zberem pogum in mu zaupam svoje nekoliko prestrašene, a zdaj že potolažene misli. Povprašam ga tudi o kamerah. Tudi to mi z nasmeškom na obrazu hitro odgovori: »A ti ne izgledajo nekoliko starejše? Tu so samo zato, da odganjajo cigane, ki se večkrat peljejo mimo.« Nekoliko osramočen se zlažem, da mi zares delujejo nekoliko drugačne, ko v resnici, prej prestrašen, na to nisem niti pomislil. »Boš kavo?«, me povpraša ko se sprehodiva skozi prvi prostor, kuhinjo, ki pa ima tokrat tudi drugačno vlogo, skladišča. »Prostor še prenavljamo, zato ni vse v najlepšem redu,« mi pojasni mož z očali, v svojih štiridesetih. Popelje me v naslednji prostor, ki tudi tebi in tvojim mislim, vem, da že nestrpno pričakujejo, ponuja gromozanski namig. V sobi, osvetljeni le z nekaj šibkejšimi lučmi, name močan vtis naredi mešalna miza, prav taka, ki jih je moč videti v ameriških filmih. Razpotega se praktično čez vso dolžino sobe. »Ne vem, če poznaš komad Road To Hell, ampak eden izmed njenih prejšnjih lastnikov je bil prav avtor, Chris Rea. Nato jo je dal studiu London Air Studios, kjer so delali največji. Tudi recimo U2. Jaz sem se zapeljal v Cambridge in jo kupil za 2000 evrov, nova je bila 150.000 evrov. Je pa res, da je stara 30 let.« Ob razkritju ozadja kar nekoliko obnemim. Seveda, da poznam skladbo Road To Hell, kako je ne bi, tudi sam sem, vsaj kanček, roker po duši. Te informacije me nekoliko šokirajo, do te mere, da postanem nekoliko skeptičen. Vse dokler mi ne pokaže slike na steni. »Levo od mene je tip, ki je naredil Walking The Sunshine«, me še dodatno »sezuje«. Ravno ko se odpravljava proti zadnji, tretji sobi, naju ujame njegov pajdaš, Jan, ki ga Borut, ja, izdal sem ime, uči produkcije v studiu, poleg tega pa snema tudi videospote. Na sredini še večje sobe kot prej so postavljeni bobni, prostor pa je namenjen snemanju. »Ravno prejšnji teden so tukaj snemali Mrfyi«, mi pove. »Bosta kavo?«, naju vpraša Jan, ko se usedemo za majhno, belo mizo pred studiem, na kateri je pepelnik napolnjen z neskončno ogorki.

Boj za lasten ustvarjalni prostor

Pogovor ob kavi je sproščen, lahek, pravzaprav tak, kot ga samo na pogled ne bi nikoli pričakoval. Možakar, ki tudi sam sebi pravi, da izgleda kot nekakšen varnostnik, visok, močan in plešast, je navznoter z velikim srcem poln zgodb in šal. Medtem ko pripoveduje o svoji izkušnji, ko je Slovenijo zastopal na Evroviziji slovanskih narodov, se moj pogled ustavi na možu starejših let, ki s samokolnico prevaža seno za konje. Kmalu se nam pridruži za mizo. »Borut je že otrok, star šest let prišel do mene in si želel igrati harmoniko. To je najbrž dobil od mene. Tudi sam sem namreč večkrat igral na veselicah. Prvi inštrument, trobento, sva mu z ženo Slavko kupila za sveto obhajilo. Še danes se spomnim, kako je približno dve leti kasneje prišel do mene in me vprašal, kje bo lahko nastopal,« mi zgodbo zaupa Jože Antončič, Borutov oče. V besedo mu skoči slednji in v smehu nadaljuje: »Tega ne bom nikoli pozabil. Rekel si mi, da bom lahko igral samo na pogrebih. Ampak na pogrebih se jaz jokam (v smehu), zato sem vzel trobento, jo pospravil v kovček in se raje posvetil klavirju in kitari.« Jože nam nato zaupa, da ima še nekaj opravil, zato nas zapusti, medtem ko se naš pogovor nadaljuje.

»Zdaj, ko je odšel, mu lahko zaupaš še zgodbo s studiem,« Borutu reče Jan. »Ja, to pa je bila kar ena resna bitka. Tukaj na kmetih ni tako kot v mestu. Na vasi si moraš stvari izboriti sam. Leta in leta sem tako prepričeval očeta, naj mi odstopi prostor, ki bi ga lahko imel samo zase za ustvarjanje. Po dolgem času je le popustil in mi odstopil del štale, kjer so bile včasih krave. Še danes se živo spominjam, kako je ženi Slavki rekel, da bo šla cela štala. In je res šla. V desetih letih sem vse štale renoviral v studio. Bila je dolga pot, ampak še danes se rad spominjam celotnega procesa.«

Apokaliptični časi glasbenikov

V tako prijetni družbi sem kar pozabil na bistvo svojega prihoda. Glasbeniki, Borut je poleg producenta namreč tudi pevec, ki se predstavlja z umetniškim imenom Bort Ross, so v časih, ki bi jih lahko označili za apokaliptične doživeli mnogo sprememb in prilagoditev, ki so jih bili prisiljeni opraviti. »Prvih nekaj mesecev je bilo tudi zame res čudnih. Nisem namreč vedel, kaj točno se dogaja in koliko časa bo tako ostalo. V tistem času sem studio popolnoma zaprl. Po nekaj mesecih pa sem se s tem sprijaznil, da korona ne bo kar čez dan izginila. Odpadli so mi sicer vsi nastopi, ponavadi nastopam vsak vikend, zato sem se moraj znajti drugače. Še vedno sem julija prejel izplačilo Sazasa, januarja pa sem moral, ker nisem imel drugih prihodkov, »na črno« odpreti tudi studio. Več mesecev je tako tukaj preživel producent Žare Pak, ki dela z Mrfyji, Joker Out, Koala Voice in drugimi, prejšnji teden pa so studio najeli tudi Jardier. Na ta način sem vsaj do neke mere omilil izostanek prihodka.«

V še večjih težavah se je znašel Jan Poreber. »Sam za razliko od Boruta videospote snemam na črno. To je tudi moj edini prihodek, zato sem se zaradi korone znašel v velikih težavah. Dovoljenja za snemanje tako nisem mogel dobiti, problem pa je bil, da se tudi drugi glasbeniki, s katerimi ponavadi sodelujem, niso upali snemati, zato sem ostal tako brez prihodka kot tudi brez pomoči vlade.

Neznana, temačna prihodnost

Po tem pogovoru sem se zahvalil za kavo, napočil je namreč čas za moj odhod. Medtem ko sem hodil proti avtu, sem se še zadnjič razgledal čez dvorišče, k meni se je prišel poslovit tudi nemški ovčar. Med vožnjo nazaj sem za razliko od voženj doma, za hip ugasnil radio in odprl sprednje levo okno. Še zadnjič sem se razgledal po pokrajini in na samotni cesti poslušal krike narave, ki jih ponuja Šentjernejsko območje. Obenem sem neizmerno užival v milini, po drugi strani pa sem zajadral v neznano, temačno prihodnost, ki jo ponuja nepredvidljivo življenje. »Mogoče pa bo čez dvajset let kdo o meni posnel takšno reportažo«, sem si mislil.

Jaka Kranjc