Na Ferrarski ulici v Kopru, blizu sodišča, zavijem v veliko, a običajno zgradbo. Na levo in v prvo nadstropje, kakor mi je bilo naročeno. Iščem prostore koprske izpostave civilne zaščite. Ob treh tablah z nazivi uradov Republike Slovenije me ustavijo zaklenjena vrata.

Uprava RS za zaščito in reševanje, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Štab civilne zaščite za obalno regije, mi dopovedujejo table. Resne zadeve. Za vrati so zagotovo možje v uniformah, ki v »situation room-u« na veliko monitorjih spremljajo dogajanje.

Ko se odprejo vrata, je dejanski pogled precej drugačen. Svetli hodniki vodijo v lepo opremljene pisarne, Rok Kamenšek, ki je vodenje koprske izpostave pred dvema letoma prevzel od Zvezdana Božiča, pa me pričaka v obleki. Sicer brez kravate. »Danes imamo gužvo,« pove. Akcija? Ne, na programu so predvsem sestanki in birokracija. Prvi vtis me pusti še bolj zmedeno o tem, kje pravzaprav sem. Kmalu bo jasno.

Vsaka intervencija se začne s klicem na 112

Vse se začne in konča v prostorih, kjer se nahajamo. Za temnim hodnikom in s kodo zaklenjenimi vrati se nahaja regijski center za obveščanje. Vsakič, ko kdo v obalni regiji zavrti številko 112, zazvoni v tej sobi.

»Sto dvanajst, prosim?« se oglasi Mirjana. Kličejo glede slabosti, zato jih preveže z reševalci. Mirjana je operaterka 5. Obkrožajo jo različni monitorji, dispečerski terminal, dva telefona in kup različnih tipk.

Operater je prvi koordinator intervencije – klicatelja preusmeri dalje ali na njegov naslov pošlje pravo službo. Povprečje obdelanih klicev v obalnem centru je približno 200 na dan, a vsak dan je malo drugačen.

»To je lepota naše službe, rečem jaz. Zjutraj se zbudiš in rečeš, joj kako lep dan je danes. Kaj čem sploh it v službo?« Tudi danes je sončno, vsi obrnemo poglede skozi podolgovato okno za računalniki. »Potem imaš pa cel dan štalo, ker morajo ljudje frezat in se ukvarjat s športom. Zgodijo se nesreče, ki se na deževen dan ne bi,« je slikovit vodja regijskega centra za obveščanje Igor Marsetič.

Takih centrov imamo v Sloveniji 13. Na Obali so po obremenitvi peti po vrsti, čeprav območje, ki ga pokrivajo ni tako veliko, kriva je gostota ljudi. »Načeloma je tako, da več ljudi kot je, več stvari se dogaja,« pove Marsetič. Štiri obalne občine obsegajo približno 90.000 prebivalcev, to število se s turisti poleti se poveča na približno 150.000.

Čudesa obalne regije

Smo peti najbolj obremenjeni, po morju smo prvi, se pošali Marsetič. »Sezona« klicev se običajno prične za veliko noč in traja vse do polovice septembra. Cela »celina« pride na obisk. V zadnjem letu so na število klicev precej vplivali ukrepi, predvsem zaprte regije, v nočnih urah tudi policijska ura.

Turisti torej na Obalo ne prinašajo le dobička za gostince in gneče na cesti, ampak tudi veliko klicev na brezplačno številko 112. »Ko pridejo na Obalo naši Slovenci, ne poznajo razmer. Imamo sparino, rečemo mi temu. Dihanje je čisto nekaj drugega,« izpostavi Mirjana. Celinci, kot jih kdaj imenujejo, niso pripravljeni na obalne razmere, zato je poleti ogromno klicev zaradi slabosti na plažah, tudi utopitve so pogoste.

Mnogo klicev postane za operaterje tudi zanimivost, zgodba. Obiskovalci obalne regije na primer pokličejo, da je labod v morju in da ima poškodovano nogo, ker jo drži na hrbtu. »Tako labodu počiva nogico in v morje gre, ker mu je lepo! Ampak ljudje si mislijo, da to ni prav, da neki ni v redu s tem labodom. Tudi take hecne imamo,« se nasmehne Mirjana.

»S temi labodi smo začeli ene dve leti nazaj,« se pogovoru pridruži Marsetič. Poklical ga je gospod, ki je trdil, da labod ne sme biti v morju. »In sem rekel, da kaj naj zdaj naredim? Naj zrihtamo prevoz na Bled?«

Dan je precej miren, le nekaj klicev je prišlo, odkar opazujem. Očitno kljub lepemu vremenu ni dan za frezo.

»Halo? Sto dvanajst tukaj, prosim? Ne, verjetno ste narobe poklicali gospa. Ja, ni problema, na svidenje.«

»Se velikokrat zmotijo, kot ta gospa?« me zanima.

»Ja. Ali pa imajo telefone zaklenjene nekje v torbici ali žepu in ti lahko ena številka nabija tudi dve uri,« pove Mirjana. To so večinoma starejši, ki niso najbolj vešči s tehnologijo modernih telefonov.

Sicer pa v centru beležijo zanemarljivo malo lažnih prijav. Preden so ljudje izvedeli, da se ob klicu na številko 112 izpiše telefonska številka klicatelja, je bilo več takih primerov. Še pred nekaj leti so v center dobivali klice iz telefonske govorilnice v Ankaranu, ki je niso mogli poklicati nazaj. »Smo pa rešili drugače. Če se je ponavljalo, so jih šli tja policaji vprašati, kako se imajo,« se pošali Marsetič.

Vsaka regija ima svoje posebnosti. Za obalno velja, da klice hkrati sprejemata dva operaterja, ob primeru neurij zagotovo trije. Pestro je tudi pozimi, ko poplavlja morje.

Nekateri domačini so pripravljeni na posebne razmere, drugi niso tako spretni in pokličejo glede težav, ki bi jih lahko rešili sami.

»Kaj se zgodi, če je klic neupravičen?«

»Smo dobivali tudi prijave, da je ljudem odkrilo streho. In potem se je ugotovilo, da je streha odkrita že najmanj dve leti,« pove Marsetič. Pri takih primerih si zabeležijo naslov in jim v tistem neurju ne pošljejo več pomoči. Za več nimajo časa. Navsezadnje gre lahko za življenje ali smrt. »Lani smo imeli dan, ko je bilo 1137 klicev v 24 urah. Ma nimam cajta se ukvarjat s tem, če je hotel nekdo izkoristit sistem.«

Teren ni igra

V klicnem centru se zgodi marsikaj, lahko bi pisali bajke in pripovedke, pravijo. A tam se intervencija le začne, delo nato prevzamejo druge pristojne službe. Gasilci, policija, uprava za pomorstvo, jamarska in gorska reševalna služba. Vsi so med seboj sicer prepleteni.

Ko pride do izrednih dogodkov, ki jim posamezne enote niso kos, se v prostoru na drugem koncu hodnika na Ferrarski ustvari štab civilne zaščite. Pa smo tam. Civilna zaščita. Skupaj s centrom za obveščanje, gasilci in ostalimi službami spadajo pod Upravo republike Slovenije za zaščito in reševanje.

»Štab je kot neko posvetovalno telo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za intervencijo,« lepo strne Igor Marsetič. Štab sestavljajo strokovnjaki z različnih področij, ki s svojim mnenjem pripomorejo h končnim odločitvam. Vsi delajo v smeri iskanja najboljših rešitev. Kljub temu pa mora biti vsem jasna hierarhija.

Pomembno je, da vsak ve, kaj mora početi in kje je njegova meja. »Vsak v sistemu ima neko odgovornost, neko funkcijo in neko nalogo izpeljave dogodka. Ne gre po domače, je sistem, so predpisi, načrti,« je jasen Marsetič.

Glavno besedo ima vodja intervencije. V primeru požara je to najverjetneje vodja izmene na gasilski brigadi. Ko se skliče štab, glavno odgovornost prevzame poveljnik civilne zaščite. »Načeloma je treba vedeti, kdo pije in kdo plača,« pove poveljnik Rok Kamenšek.

Na terenu se ne moremo igrati, se strinjata sogovornika. »Namen našega sistema ni, da bi absolutno preprečili nesreče, kar se sicer skuša, bistvo je, da se postavi sistem, kdo je za kaj odgovoren,« strne Kamenšek.

Vodja intervencije in poveljnik civilne zaščite sta tudi po zakonodaji tista, ki imata pomembne pristojnosti. Lahko odrejata ukrepe, ki v mirnem času niso možni. Veliko si lahko privoščita, da se intervencija izpelje s čim manj žrtvami. Evakuirata lahko blok ali pa območje več ulic.

Vsak torej opravlja svoje delo in ko nekaj potrebuje, sporoči štabu, njegova naloga pa je enoti na terenu zagotoviti pomoč, razlaga Kamenšek. Enote za zaščito državljanov se vključujejo glede na stopnjo ogroženosti. Če občina ne zmore sama, posreduje regija, nato država. »Ko se razširi požar, država priskrbi helikopterje. V primeru poplav so to zmogljivejše črpalke, v primeru nevarnih snovi so to laboratoriji,« pojasni Kamenšek.

Ko neposredne nevarnosti ni več, se konča vloga civilne zaščite, takrat druge službe prevzamejo sanacijo izrednega dogodka. Če je bil aktiviran načrt zaščite in reševanja, se ga prekliče.

Koprski Bermudski trikotnik

Prav načrt je tisti ključen za civilno zaščito, ki deluje po načelu preventive. »Če si preprečil nesrečo, si naredil več, kot če si dobro pripravljen na njeno reševanje,« izpostavi Kamenšek.

Vsaka regija mora pripraviti oceno, kaj na njenem območju ogroža prebivalstvo in okolje oziroma bi lahko imelo nevarne posledice in naredilo materialno škodo. Gre za oceno ogroženosti, ki se nanaša na konkretne nevarnosti, in oceno tveganja, pri kateri se upošteva še posledice.

Na podlagi tega regija pripravi načrt zaščite in reševanj, ustanovi enote in priskrbi ustrezno opremo. V ta načrt so všteti ožji občinski načrti, v te pa načrti podjetij, ki delujejo z nevarnimi snovmi.

V Mestni občini Koper je zato po besedah Kamenška kar pestro. »Pertolov terminal, Istrabenz plini in Luka Koper so tam kot nek Bermudski trikotnik.« Nad vsemi je še državni načrt.

Tega ne delaš za denar

Samo na ravni države je bil pripravljen načrt, ki je bil aktiviran lanskega marca. Obalna regija je bila med tistimi, ki načrta niso imele, zato so ga pripravili na novo. Ker so bila predvidevanja glede epidemij drugačna, kot je dejansko bilo, so tudi na ravni države avgusta pripravili nov načrt.

Epidemija je sicer postala intervencija zdravstva, pojasni Kamenšek. Na začetku je pomagala tudi civilna zaščita. Skladiščili in razdeljevali so zaščitno opremo, policistom so pomagali na kontrolnih točkah na meji, pomagali so bolnišnicam.

Zdaj nimajo več aktivnosti. Nazadnje so pomagali le z razvozom testov za dijake. Načrt za zaščito in reševanje, ki je bil drugič aktiviran oktobra, se podaljšuje zaradi zdravstva. Na ta način lahko med drugim aktivirajo prostovoljce. Javni zavod ne more sam vsega plačati, po načrtu pa stroške pokrivanja prevzame država, pojasni Marsetič. »Po domače povedano, denar je zadaj,« ga dopolni Kamenšek. Načrt naj bi se zaključil 18. marca, v aprilu so ga podaljšali še za en mesec.

»Kdo pa počne vse, kar ste našteli? Kdo je zaposlen v civilni zaščiti?«

Civilna zaščita ima obveznike na vpoklic, ki so zaposleni drugje. Ob potrebi se jih pošlje na pomoč. Za delo v civilni zaščiti so refundirani, »a to so majhni zneski, tega ne delaš za denar,« se nasmehne Marsetič.

Za delo, kot je prevoz zaščitne opreme, poskrbijo kar sami. »Regijski štab ima poveljnika, to je Zvezdan, namestnik je Rok. Ko smo potrebovali, se je Rok spremenil v šoferja, isto jaz,« skomigne Marsetič.

»Vse skupaj je ful logično, ampak niti malo.«