Na svetu se okoli 15% populacije spopada z določeno motnjo, zato se vse bolj uveljavljajo različne oblike pomoči, med njimi tudi terapije s pomočjo živali. Te predstavljajo dopolnilno obliko rehabilitacije. Ena izmed motenj je cerebralna paraliza (CP), ki se pojavi pri dveh do treh od tisoč živorojenih otrok in nastane zaradi nepravilnosti v razvoju možganov ali njihovih okvar. V glavnem vpliva na motoriko, ravnotežje in koordinacijo ter na samo kakovost življenja telesno ali mentalno oviranih otrok. Obliki CP, katere glavna značilnost je krčenje mišic zaradi njihove prevelike napetosti (zvišanega mišičnega tonusa), rečemo spastičnost. Nadzor nad mišicami je v tem primeru otežen ali celo onemogočen.
Tridimenzionalno gibanje
Terapija s pomočjo konja (TPK) je terapevtsko usmerjeno jahanje ali terapija ob konju, ki je prilagojena posameznemu jahaču in njegovim težavam. Deluje tako na fizičnem, kot psihološkem in socialnem področju in vključuje aktivnosti kot so čiščenje konja in hranjenje. Vse bolj se potrjuje tudi učinkovitost hipoterapije, fizioterapije na nevrološki podlagi z in na konju- Ta je predpisana s strani zdravnika specialista in jo izvaja fizioterapevt. Doc. dr. Tine Kovačič, strokovnjak za fizioterapijo in terapevtske intervencije s pomočjo konj je pojasnil, da so rezultati terapije pri otrocih s CP vidni pri regulaciji mišičnega tonusa, izboljšanja nadzora drže in ravnotežja ter koordinacije. Dr. Zadnikar je dodala, da je pri terapiji pomembno, da se mišice raztegnejo, kar pa se zgodi tudi, ker ima konjevo telo stopinjo več od ljudi, toplota pa vpliva na spastičnost.
Dr. Monika Zadnikar, višja predavateljica za področje fizioterapije na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin je povedala, da je konjeva prednost njegovo tridimenzionalno gibanje. V gibanju ima enkrat na tleh tri noge, spet drugič pa dve. Takrat ko sta sprednji nogi maksimalno narazen imamo gibanje naprej, ko ima narazen zadnji nogi, pa gibanje nazaj. Pri koraku, ko ima v zraku diagonalne noge, dobimo rotacijo v trupu, gibanje levo in desno pa nastane, ko ima obe nogi dvignjeni na isti strani. »Konj ponuja tridimenzionalnost, ker nam odvzame noge in tega gibanja pri človeški hoji ne moremo posnemati,« je še dodala. Tako dr. Zadnikar kot dr. Kovačič sta izpostavila, da konj v eni minuti na svojega jahača prenese od 90 do 110 gibalnih impulzov. Dr. Kovačič je dodal, da hipoterapija vodi do znatnih izboljšav, ki jih klasična fizioterapija pogosto ne doseže v enaki meri.
Ena izmed konjevih sposobnosti je zrcaljenje
Tako socialna žival kot je konj odlično zaznava jahačevo razpoloženje in govorico telesa, ter daje občutek varnosti. Otroku zaradi svoje velikosti nudi oporo, poleg tega pa ima še mehko dlako in je prijeten na otip. »Mene konji vedno znova presenetijo. Ko se nanj usedem jaz, je lahko divji, a ko pride v stik z otrokom, je vedno pripravljen najti njegovo ravnotežje in z njim vzpostaviti odnos«, je svojo izkušnjo delila dr. Zadnikar.
Konji imajo po mnenju teoretikov veliko več zrcalnih nevronov kakor ljudje, kar pomeni, da ima razvito sposobnost zrcaljenja neverbalne komunikacije. Slavni ‘Pametni Hans’ je v 20. stoletju navduševal množice v Nemčiji. Ljudje so mu postavljali matematična vprašanja, konj pa je z udarci z nogo ob tla naštel pravilen odgovor. Kasneje se je ugotovilo, da se je konj preprosto odzival na telesno govorico ljudi in tolikokrat udaril po tleh, da je iz reakcij okolice začutil, da je dosegel pravo število. To je ena konjevih sposobnosti, ki posamezniku omogoča, da postanejo bolj pozorni na lastne čustvene in telesne reakcije in eden od razlogov, da se jih vedno bolj uporablja za terapije.
“Interakcija s konjem ima močan psihološki in emocionalni vpliv na posameznike, saj konj deluje kot naravni motivator in terapevtski partner,” je potrdil dr. Kovačič. Pri terapiji s pomočjo konja je najpomembnejše, da se otrok sprosti. Z otroki, ki se zmorejo premikati s konjem, dr. Zadnikar prakticira tudi obrate, dotikanje repa, grive, včasih otrok na konju tudi poklekne. S tem dobi veliko zaupanje do samega sebe in do živali, hkrati pa tudi ljudje okoli konja postanejo njegovi prijatelji. Dr. Zadnikar je povedala, da je bila terapija zanjo vedno prilagoditev posameznikovemu počutju. »Odvisno je od tega kakšne volje je, kako je naspan in ali je pripravljen sodelovati, vse to vpliva na terapijo,« je še dodala.
Samospoštovanje v prijetnem okolju
Dr. Kovačič je v svoji raziskavi, kjer je ugotavljal vpliv terapije s pomočjo konja na mladostnike s cerebralno paralizo ugotovil, da se je po treh mesecih terapije s pomočjo konja med drugim izboljšalo samospoštovanje posameznikov pri študijski skupini. »TPK povečuje občutek samozavesti v lastne sposobnosti, posamezniki pa skozi aktivno sodelovanje dosegajo cilje, ki jih sicer težko dosežejo v klasičnem rehabilitacijskem okolju,« je potrdil dr. Kovačič. Prisotnost konja zmanjšuje anksioznost in stres, spodbuja razvoj socialnih veščin, poleg tega se pri otrocih in mladostnikih s CP pogosto poveča motivacija za nadaljnjo rehabilitacijo, saj terapija poteka v dinamičnem in prijetnem okolju. Dr. Kovačič opozarja, da je vzorec majhen, reprezentativen in zato tudi pozitivnih rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo mladostnikov s CP. V raziskavi opozarja tudi na izbiro konja, opreme ter na pomembnost priprave konja pred in po terapiji.
Redna udeležba na hipoterapiji vodi do pomembnih sprememb v vedenju, saj pozitivno vpliva na sposobnost usmerjanja pozornosti, izboljšane koncentracije, sodelovanja in prilagajanja na socialne situacije. Raziskave so pokazale, da otroci po hipoterapiji kažejo večjo uspešnost pri šolskih aktivnostih, saj izboljšan motorični nadzor vpliva tudi na pisanje in druge šolske naloge. Prav tako so dokumentirane izboljšave na področju vsakodnevnih aktivnosti, kjer otroci izkazujejo večjo samostojnost pri oblačenju, hranjenju in drugih opravilih ter na področju sodelovanja in vključevanja v okolje. Udeleženci terapije pogosto kažejo večjo čustveno stabilnost in zmanjšanje vedenjskih težav, saj interakcija s konjem spodbuja regulacijo emocij.
Umetni konj
V raziskavi je dr. Zadnikar poleg učinkov jahanja omenila tudi učinke sedenja na umetnem mehaničnem konju. Rezultati kažejo, da je pri osebah z možgansko okvaro to učinkovita gibalna terapija, ki posreduje dražljaje preko medenice in tako spodbuja reakcije pri drži in ravnotežju. “Terapevt v času ene obravnave ne more posredovati toliko enakomernih, ponavljajočih gibalnih dražljajev,” je potrdila raziskano.
Še ena raziskava s tega področja je bila narejena na napravi Joba. Prednost tega sistema, ki imitira gibanje pravega konja je v tem, da se ga lahko uporablja v notranjih prostorih. Na koncu raziskave je bilo 5 od 19 testiranih otrok s cerebralno paralizo, ki je uporabljalo simulator, razvrščenih na drugačno funkcionalno raven kot prej. Čeprav sprememba ravni ni statistično značilna, so imeli otroci, ki so bili deležji terapije s pomočjo konj 1.63-krat večjo verjetnost za boljši rezultat po zdravljenju kot pred njim. Poleg tega je skupina na simulatorju pokazala večje zadovoljstvo v primerjavi s konvencionalno terapijo, kjer je kar 25% udeležencev kazalo znake negativnega počutja. Uporaba simulatorja jahanja je bila statistično boljša v primerjavi s konvencionalno fizioterapijo, tako pri nadzoru drže v sedečem položaju kot tudi pri splošni funkcionalnosti in zadovoljstvu otrok.
“Treba je tudi poudariti, da mora biti hipoterapija uporabljena kot dopolnilo celostni medicinski rehabilitaciji oseb s CP in da ni mišljena kot samostojna oblika obravnave oseb s CP,” v svoji raziskavi opozarja dr. Kovačič. “V primeru, da se otrok naveliča konvencionalne fizioterapije, predlagam hipoterapijo, ki razbije monotonost. Konj je, čeprav živo bitje, pripomoček, ki lahko v terapevtske namene naredi ogromno,« pa je mnenjsko zaključila dr. Zadnikar.
