Nedavno so v Kranju, porušili staro zgradbo, ki je že dolga leta bila ne naseljiva in zgolj čakala na svoj konec – tako dolgo, da so jo domačini že poimenovali Podrtina. Kljub temu se je pet let nazaj prikupila španski ustvarjalki in umetnici Susani Blasco, ki je steno Podrtine zapolnila z umetniškim kolažem slovenske igralke Angelce Hlebce. A ta je, skupaj z razpadajočo hišo začetek februarja doživela svoj konec, ulična poslikava pa je tako ohranjena zgolj še na fotografijah. Takšen konec dočaka mnoge ulične umetnine, ki so med umetniškimi deli najbolj izpostavljeni, vanje posega tako narava kot človek.
Kljub temu da se zadnja leta ulična vizualna umetnost vedno bolj uveljavlja tudi v umetniški stroki, pa raziskave ostajajo redke in skope. O tem piše tudi skupina italjianski raziskovalcev, ki je nedavno raziskovala kemijske prelive, s katerimi bi lahko zavarovali ulično umetnost in ji omogočili čim daljše življenje. Najpogosteje se namreč ohranjanja in restavriranja uličnih del lotijo šele, ko je to že uničeno. Vseeno pa je to izrazito ključnega pomena, saj standardiziranega načina dokumentacije ulične umetnosti še ni.
Grafiti so visoka umetnost, ki je nihče ni pričakoval
»Kljub kontroverznosti in občutku alternativnega, ki zaobjema ulično umetnost, je ta postala ena izmed ključnih umetniških praks sodobne družbe. Iz underground skupnosti 60. let v Ameriki, se je do današnjega dne naselila tudi na evropske ulice in v osredje pogovora,« razvoj ulične umetnosti v italijanski arhitekturni reviji Opus popiše Carlota Santabárbara.
Tudi v Ljubljani so ulični umetniki zelo priljubljeni. Medtem ko si obiskovalci Banksyja ogledujejo na neuradnih razstavah, pa je tudi izven galerij, na ljubljanskih ulicah, najti majhne mozaike francoskega uličnega umetnika Space Invader. Helena Konda, antropologinja, ki je svoj doktorat opravila prav s spremljanjem grafitarske kulture v Sloveniji, pravi, da se je pri nas preboj ulične umetnosti v polje visoke umetnosti zgodil leta 2004 z razstavo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. »Število galerijskih razstav grafitov raste pri nas in po svetu. Pojavljajo se tudi nove oblike visoke umetnosti, ki jih doslej ni bilo mogoče niti slutiti,« še sklene Konda.
Pomembno je sicer ločiti med grafiti in murali. Konda poudari, da tudi grafitarski žargon ločuje med kvalitetnimi in uličnimi umetnostmi in da »najboljši grafitarji in grafitarke uživajo ugled svojih kolegov, slabi grafitarji, ki kršijo grafitarski bonton, pa so na grafitarski sceni označeni z zaničljivo oznako, njihove grafite pa pogosto uničijo drugi grafitarji«. Na razliko opozarja tudi profesor in restavrator Blaž Šeme, ki je več kot 20 let je vodil več konservatorsko-restavratorskih projektov na stenskih slikah in mozaikih. Pravi pa tudi, da »ljudje nimajo posebne težnje po ohranjanju grafitov, saj se ta likovni izraz razume kot nekaj trenutnega« in še sklene, da so primeri restavriranja grafitov pri nas redki. Tu ga dopolni Helena Kenda, ki poda primer ohranjanja Banksyjevih del v Veliki Britaniji: »Grafite svetovno priznanih umetnikov, kot je Banksy, posebej obravnavajo tudi na ulici. Lastniki stavb jih zaščitijo s pleksi steklom ali preprosto izbijejo iz stene in jih za visoke zneske prodajo na dražbi.« Umetnost ali ne, grafiti so ključen del ulične kulture in zato, kot zapiše Stephanie M. Hoagland za National Trust for Historic Preservation, vredni ohranjanja.
Ulična umetnost zahteva posebne restavratorske pristope
Kako poskrbeti za ohranjanje grafitov in muralov na ulicah? Blaž Šeme poudarja, da je tu pomembno upoštevati restavratorsko etiko. Ta navaja, da se umetnine, ki so del arhitekture ohranjajo v izvirnem okolju, torej na stenah, zidovih, snetje pa je dopustno le, če je to edini način za ohranitev. Prav tako pove, da je pri restavratorstvu ulične umetnosti veliko odvisno od širšega konteksta, zaradi česar se je treba odločati za vsak primer posebej. Pove, da so »postopki restavriranja sicer enaki kot pri ostalih likovnih umetninah in do neke mere standardizirani. Pri grafitih gre za uporaba različnih možnih modernih organskih barv, ki morda še niso dovolj raziskane, zato so določeni postopki kot so npr. čiščenje, utrjevanje in estetsko dopolnjevanje lahko zahtevnejši.«
Kljub temu pa je ohranjanje prav pri grafitih izrednega pomena, saj so ti izpostavljeni tako vremenu in naravi. Italijanski raziskovalci tako izpostavljajo predvsem vlago, svetlobo, onesnaženje in hitre temperaturne spremembe – kot tudi človeškim posegom v okolje. Kot pojasni restavrator in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je »usoda grafitov odvisna od mnogo različnih dejavnikov. Nekatere tudi namensko uničujejo zaradi ideoloških in političnih vzrokov, druge zaradi ekonomskih kot so predelave ali novogradnje, spet tretje morda zaradi slabše kvalitete …«
Prav zaradi zahtevnosti nekaterih obnov pa v nekaterih primerih z raziskovalci sodelujejo tudi kemijski raziskovalci in strokovnjaki. Med njimi je tudi Irena Kralj Cigić, doktorica analitične kemije in profesorica na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. »Z veseljem restavratorjem kdaj svetujemo in poskušamo najti rešitve za izzive, s katerimi se soočajo pri svojem delu,« pove o sodelovanju, ki so ga vzpostavili v Sloveniji.
Sodelovanje različnih strok je za iskanje rešitev ključno
Kemiki in restavratorji tako pogosto sodelujejo prav pri vseh korakih obnove, čiščenja ali ohranjanja. »Najprej se posvetujemo in problematiko analiziramo iz obeh perspektiv, nato pa se lotimo iskanja pravega materiala. Pogosto ti že obstajajo, a je vedno vprašanje, kako bodo ti vplivali na izvirni grafit in ali so ustrezni. Prav zato jih kemiki najprej preizkusimo v laboratoriju in šele, ko najdemo najbolj primerno snov za čiščenje grafita, to predlagamo restavratorjem, ki jo uporabijo na grafitih,« postopek opiše Kralj Cigić. Pove tudi, da je največ inovativnosti potrebne pri novih načinih nanosa in uporabe sredstev na grafitih, saj morajo biti ti uporabljeni na najpogosteje vertikalnih površinah, večino snovi, ki jih uporabljajo restavratorji pa je v tekočem stanju. »Tako odkrivamo nove načine nanašanja, hkrati pa poskušamo snovi prenesti tudi v drugo stanje, tekočino preoblikovati v gostejšo snov, gel ali premaz,« svoje raziskovalno delo opiše kemičarka.
Kot primer dobrega sodelovanja izpostavi tudi čiščenje murala pred Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu. Umetniški mural pred muzejem je bil najprej vandaliziran, nato pa so zavoljo ohranjanja murala žaljive grafite zgolj prebelili. Restavratorji so se tako soočali z izzivom odstranjevanja bele barve in barve črnih grafitov, brez da bi pri tem uniči pisano ulično poslikavo. Irena Kralj Cigić pove, da se v primerih kot je ta, kjer je mural lažje dostopen ali »ogrožen« pogosto uporabi tudi prosojen premaz, ki zavaruje umetniški grafit in restavratorjem v primeru vandalizma olajša delo. Helena Bosnić in Neva Pološki, ki sta sodelovali pri zagrebški obnovi poudarjata, da je tu predvsem ključno, da se sodobnih muralov, ki so poškodovani z grafiti, predvsem ne sme zgolj prekriti z imitacijo izvirne poslikave.
Prav zato pa je potrebno nenehno raziskovanje in odkrivanje novih pristopov za restavriranje ulične umetnosti. »Veseli me, da pri tem tako uspešno sodelujemo,« še pove Irena Kralj Cigić. »Z željo po ohranjanju grafitov in ulične umetnosti smo se uspeli povezati in se naučili, kako dobro sodelovati, kako komunicirati drug z drugim in predvsem, kako skupaj priti do najboljših rešitev.«
Del umetnosti je tudi njen propad
Vredno pa se je, kljub vsemu vprašati, ali je namen grafitov, da ti živijo večno. Maruša Štibelj, kolažistka in vodja festivala KAOS, pod produkcijo katere je nastal tudi mural Angelce Hlebce pravi, da je španski umetnici s težkim srcem sporočila novico o rušenju zgradbe. »Ona pa se je le nasmejala. ‘Ulične poslikave imajo rok trajanja,’ mi je rekla. Ostala sem brez besed. Za Susano je bilo uničenje njenega dela le končni performans,« je povedala Štibelj.
Tudi Stephanie M. Hoagland zapiše, da je tu pomembno upoštevati mnenje in želje umetnikov in da mnogi grafite ustvarjajo z zavedanjem, da so začasni. »Zaradi družbenih omrežij jih zdaj lažje dokumentirajo na spletu, tako da jih fotografirajo in objavijo, a dejstvo je, da umetniki ne pričakujejo, da bodo grafiti večni,« še zapiše in poudari, da je prav zato pri ohranjanju in restavriranju grafitov pomembno spoštovati grafitarsko kulturo.
Kljub temu pa standardizirane prakse dokumentacije v umetniški stroki še ni, mnoga umetniška dela pa tako s časom zbledijo v pozabo. Blaž Šeme iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pove, da »je pri nas nekaj strokovnjakov, ki se raziskovalno ukvarjajo z grafitno umetnostjo in jo tudi dokumentirajo,« a poenotenega pristopa k dokumentaciji kljub temu še ni, z istim problemom pa se srečujejo tudi v tujini. Predvsem pa prav vsi poenoteno zaključujejo, da področje ulične umetnosti in grafiterstva zahteva več strokovne analize in poglobljene obravnave tako na področju kulture kot na področju restavratorstva, s strokovno podporo in raziskovanjem pa se bo okrepil tudi status same umetnosti.
