Vse od poletja v pomurski regiji na velikih platnih kraljuje gornjeradgonski celovečerni film Oto. Film o naivnem, ne najbolj brihtnem mladeniču, ki pomaga okoliškim ljudem za drobiž v želji, da si bo nekega dne lahko privoščil lasten poltovornjak. Splet okoliščin mu prepreči, da uresniči svoje sanje. Na srečo je Oto lastnik legendarne umetnine, Munchovega Krika, a o njeni vrednosti nima pojma. Film je povsod deležen stoječih ovacij, dvorane pa napolnjene do zadnjega sedeža. O zavidljivem uspehu filma in o tem, kako je nastal, smo se pogovarjali z režiserjem Vasjo Rovšnikom – Rušom.
Kako dolgo se ukvarjate z režiranjem filmov?
S filmom se posredno ukvarjam že od mladih let, režiser pa sem dobro desetletje. Trenutno sem na pomurski alternativni sceni verjetno edini režiser s tako množico projektov. Obstaja tudi skupina mladeničev v Lendavi, ki dela dobre filme, vendar jim manjka še malo izkušenj. Upam, da uspejo.
Radgonski Rob Zombie? Vsaj v Mladini so vas tako poimenovali.
To je o meni napisal Marcel Štefančič, ker še ni bil v Gornji Radgoni. Moram pa priznati, da je do neke mere zadel, saj se tudi on ukvarja z glasbo in filmom, zagotovo pa nisem niti glasbeno niti filmsko na Robovi ravni.
Ste pred Otom doživeli podoben uspeh?
Pred Otom noben moj film ni prišel niti blizu takšnemu uspehu. Sicer sem zelo dejaven, sploh na Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina. Posnel sem nekaj solidnih filmov, ki so v Gornji Radgoni in na filmskih festivalih doživeli relativno dobre odzive. Govorim o filmih kot so OPEL B KADETT ’72, Kolega, Kolesarji v temi ter kratka filma Samaritan, ki je bil na delavnici v Ljutomeru posnet in zmontiran v osemnajstih urah in Mejni prehod.
Je bila Gornja Radgona primeren kraj za razvoj vaše režiserske poti?
Zagotovo. Gornja Radgona je bila že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prestolnica pomurske alternativne kulture. Tudi sam sem bil njen velik del, a na glasbenih odrih. Bil sem pevec metalne skupine Wrong. Ni minil teden, ko v Radgoni ne bi bilo rokovskega koncerta. Glasba je bila moja prva ljubezen, skozi njo sem se lahko izražal. Tedanja politika na žalost ni razumela našega udejstvovanja, zato so najprej zaprli, nato pa še podrli mladinski klub Vrtec, v katerem smo se dobivali. Ta dogodka sta zame odprla vrata v svet filma. Morda se ne bi nikoli začel ukvarjati s snemanjem in režiranjem, če nam takrat na nek način ne bi onemogočili glasbene dejavnosti. Od takrat se je mnogo spremenilo, dejstvo, da je Radgonska alternativna scena najmočnejša v regiji, pa nikakor ne. Občina ima za našo dejavnost veliko več posluha, kot ga je imela v preteklosti. Imamo nov mladinski klub, kjer prirejamo koncerte, predavanja, druženja in nenazadnje projekcije filmov.
Otov uspeh je zavidljiv, tudi presenetljiv?
V bistvu se še niti ne zavedamo, kaj nam je uspelo. Kamorkoli pridemo, polnimo dvorane. Verjetno bom komaj po koncu predvajanj doumel, kako zelo uspešen je bil film. Odzivi publike so neverjetni. Kljub temu, da filma praktično nismo oglaševali, so besedo o njem širili prvi gledalci. Od projekcij v mladinskem klubu smo prilezli vse do mariborskih kinematografov. Pozitivne kritike iz vseh strani nam vlivajo voljo za delo. Pred tremi leti, ko se mi je ideja za film prvič porodila, si niti predstavljati nisem upal, da bo tako uspešen.
V filmu se prepleta več zgodb.
Res je. Želel sem, da glavni zgodbi stranske zgodbe in igralci nudijo kontrast. Uporabil sem nabor divjih likov, ki zgodbo ponesejo na novo raven. Še posebej moram izpostaviti Borisa Jaušovca, ki v svoji vlogi ”Vindišarja” občinstva ne pušča ravnodušnega. V filmu najdemo zgodbo o nesrečni ljubezni, družinskem nasilju, prijateljstvu, zgodbo o Munchovi umetnini in nenazadnje zgodbo s srečnim koncem.
V Otu je tudi nekaj improvizacije.
Scenarij je v celoti napisan dolgo pred prvim snemanjem, igralci pa ga v vpogled dobijo le nekaj dni prej. Tako jim nudim določeno mero fleksibilnosti pri igri, saj nočem, da se ”kot pijanec plota” držijo zapisanega. Rdečo nit morajo poznati, nato pa rečem: ”Vživite se, akcija!”
Po predstavi v Ljutomeru je bilo težko opaziti gledalca, ki ne bi imel solznih oči. Je to bil vaš namen?
Oto je mišljen kot komična drama s srečnim koncem, zato me vedno znova razveseli, ko vidim solzne oči v občinstvu, to pomeni, da smo zadeli v polno. V filmu je nekaj prizorov, pri katerih težko ostaneš brez čustev tudi če si film ogledal neštetokrat, kot sem si ga jaz. Gledalci se z zgodbo poistovetijo, navijajo za protagonista, ki ima podobne lastnosti kot oni. Oto je brezmadežen, kot lik je ideal poštenega človeka, kljub temu, da je duševno zaostal.
Navdiha vam verjetno ne manjka. Je mogoče kdo, ki bi ga izpostavili?
Največji navdih mi daje žena Blanka. Sicer pri Otu ni tako neposredno sodelovala, kot pri mojih ostalih filmih, zaradi družinskih obveznosti, imava namreč tri otroke, se pa vsekakor obrnem na njo, ko mi ”zaškripa.” Ogromno časa sem o idejah debatiral z lokalnim ”filmoljubom” Andyjem, ki pogleda tudi do štiri filme na dan. Andy pozna ogromno filmskih trikov, ki sem jih pri pisanju scenarija tudi uporabil. Med snemanjem sva po delovnem dnevu ure in ure debatirala, kako izboljšati določene scene. Brez njega Oto gotovo nebi bil na taki ravni kot je sedaj. Ne gre pa pozabiti celotne ekipe, ki je tekom snemanja s predlogi in improvizacijo velikokrat naredila neko sceno boljšo, kot sem si jo zamislil sam. Če vidim, da je neka ideja primerna, jo tudi uporabim. Največkrat izrečene besede na snemanju so bile: ”Odlično je bilo, ponovimo še enkrat.” Delo z mano bi lahko opisal kot mehko diktaturo. Med snemanjem vsak dobro ve, kaj mora narediti, vendar sem vedno odprt za dialog.
Množica zgodb, ki se na koncu zaokroži spominja na Tarantinove filme. Ste morda črpali inspiracijo iz njegovih del?
Nekaj filmov Quentina Tarantina sem pogledal. Trditi, da so na moje delo kakorkoli vplivali, pa ne morem. Njegove zgodbe so ločene po poglavjih, v Otu tega ni.
Z ekipo imate prijateljski, skoraj družinski odnos.
Dobro se zavedam, da brez mojih ljudi nikoli ne bi bilo filma, kakršen je Oto. Veliko dam na to, da smo z ekipo kot družina. Če bi kdo med snemanjem filma opazil, da ga gledam zviška, bi odšel. Menim, da volja in veselje med delom naredita končni produkt mnogo boljšega. Nenazadnje so vsi sodelujoči prostovoljci, vsem sem neskončno hvaležen, da so Otu omogočili na platna.
Po poklicu sem pedagog, mislim, da mi izobrazba pomaga pri vzpostavljanju pristnega odnosa s sodelavci. Ima pa dejstvo, da smo si tako blizu, svoje prednosti. Vsakega igralca imam sedaj že ”naštudiranega.” Poznam njihove mimike, izgovorjavo in karakter, kar mi pomaga pri dodelitvi vlog. Veliko likov v filmih ima podobne karakteristike v resničnem življenju, seveda pa ne vsi.
Ste morda razmišljali, da bi v svoje filme vključili koga iz slovenske igralske smetane?
Lagal bi, če bi rekel, da ne. Sodelovanju s kakim igralcem oziroma igralko samega vrha slovenskega filma bi se odpovedal samo neumnež. Nikoli pa ne bi zamenjal svoje ekipe. V mojih filmih bo igralsko, snemalno in produkcijsko ogrodje ostalo enako. Vsi, ki sodelujejo z mano so iz lokalnega okolja in tako bo tudi ostalo. Skoraj noben od nas nima izobrazbe iz te stroke, vendar se nam vsaj po mojem mnenju to ne pozna. Če bi k sodelovanju povabil kakšnega bolj prepoznavnega Slovenca, bi se ta moral dokazati proti moji ekipi. V Otu pa je navsezadnje igral tudi poklicni igralec, lahko bi rekel pomurska igralska legenda, Ludvik Bagari, katerega lahko gledamo v nadaljevankah na komercialni televiziji.
Kako zahtevno je pridobivanje sredstev, da je lahko končni izdelek kakovosten?
Na razpise se prijavljam redko, lahko povem, da denarja od raznih filmskih organizacij še nikoli nisem prejel. V Ljubljani se včasih prav potrudijo, da najdejo nekaj, kar jim pri mojem delu ni všeč. Za Ota so dejali, da ne prinaša nič novega. So pa meni in celotni ekipi zelo pomagali sponzorji, ki se jih je skozi leta nabralo kar lepo število. Tudi občina Gornja Radgona nam je stala ob strani. Ničkolikokrat pa sem moral seči tudi v lasten žep. Nimam ravno odlične plače, postransko snemam tudi poroke in razne prireditve, tako financiram svoj konjiček. Morda se to komu zdi neumno, vendar ko imaš neko strast, si pripravljen storiti marsikaj za končni izdelek. Vsi, ki so pri filmu kakorkoli sodelovali so prostovoljci, sredstva pa so bila namenjena temu, da sem lahko po končanem delovnem dnevu ekipo peljal na pico. Večino proračuna pa smo porabili za potne stroške in nastanitev v času snemanja filma na primorskem. Za snemanje celovečernega filma smo porabili dobrih 2500 evrov.
Ob tako majhnem proračunu je snemanje filma verjetno pravi zalogaj.
Za snemanje slike smo skoraj izključno uporabljali eno kamero, zvok v dialogih pa smo snemali s profesionalnim novinarskim diktafonom ter ga nato računalniško obdelali, da je bil skladen s sliko. Če bi zložili celotno opremo, ki smo jo uporabljali za snemanje na kup, bi jo spravili na manjšo mizo. Večina dela poteka za računalnikom, ko je kader že posnet. Morda prihranimo tudi s tem, da vsi delamo več stvari hkrati, odvisno od tega, kdo ima čas. Če bi upravljali z večjo količino denarja, bi to gotovo pomenilo manj stresa zame, ampak zaenkrat še zmorem.
V snemanje vključujete tudi svoje otroke.
Zdi se mi, da je moje poslanstvo zapustiti nekaj mlajšim generacijam. Ogromno filmov posnemam tudi z mojimi učenci v Osnovni šoli Apače. Tam sicer bolj nadziram in pomagam. Moji otroci in otroci drugih igralcev pa so nastopali v filmu Oto. Ota iz otroštva je igral na primer sin glavnega igralca Iztoka Horvata. Poleg najmlajših pa skušam v svoje ustvarjanje vključiti čim več ljudi, ki imajo interes. Sliko Edvarda Muncha je posnemal kar moj oče Tone, če mu to ne bi tako dobro uspelo bi zgodba izgubila na relevantnosti. Hišo v kateri smo snemali največ kadrov je prispeval Iztokov sorodnik Bogdan Rauter. Poleg naju z Iztokom je prav Bogdan najbolj pričakoval premiero filma, vendar je žal mesec dni pred premiero umrl. Ota je videl le po delih, za kar mi je neskončno žal. To je življenje, film pa je vsekakor posvečen tudi njemu.
Grossmann, festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru, na katerem ste sodelovali je zagotovo odskočna deska za režiserje.
Brez festivala bi nam bilo mnogo težje sploh prodreti na sceno. Ravno na Grossmannu smo prvič napolnili dvorano, ogromno mojih filmov je na festivalu že bilo predvajanih. Grossmann nudi amaterskim režiserjem neko platformo, na kateri lahko predstavijo svoja dela, odziv občinstva na predvajanja, delavnice in druženja pa je vsako leto boljši. Mnoga leta sem na festivalu sodeloval tudi v vlogi organizatorja, za to na žalost nimam več časa
Tudi filmska glasba je plod domačih ustvarjalcev.
Nekaj filmske glasbe je moje, vendar manjši del. Več kot pol glasbe v Otu so prispevali lokalni glasbeniki. Svoje pesmi je prispevalo okrog deset glasbenih skupin od tega jih je osem pomurskih. Glasbena podlaga pa je večji del zakupljena, ostalo pa je prispeval Valter Klemenčič iz Gornje Radgone, vrhunski glasbenik, s katerim sva dobra prijatelja. Dolgo časa nisva bila v stiku, med snemanjem pa me je kontaktiral in mi ponudil ogromno svoje avtorske filmske glasbe.
Izpostaviti pa moram pesem ”Ka je zaj,” na ta komad sem prav posebej ponosen. Domači reper Majki di Majk je napisal besedilo pesmi, jaz sem mu dal le nekaj smernic o vsebini filma. Glasbeno podlago pa nam je posodil Trkaj. Skozi celotno zgodbo se pesem napoveduje, saj je Otov najboljši prijatelj ljubiteljski reper, kateremu glasbeni prodor nikakor ne uspe. S pesmijo o Otu se mu sanje končno uresničijo.
https://www.youtube.com/watch?v=s4iV_mZHpwg Trkaj, Jurij Husar in Majki di Majk – Ka je zaj
Se da s filmom kot je Oto tudi zaslužiti?
Zaslužek je postranskega pomena, sem ljubiteljski režiser. Od prodaje vstopnic si pokrivamo potne stroške, saj si želimo biti prisotni v čim večjem številu na vseh predvajanjih filma. Po ogledu filma smo sodelujoči na voljo tudi za debate, vprašanja in kritike. Občinstvo je tisto, ki nam da vedeti, kaj lahko izboljšamo pri bodočih projektih.
Vas čaka še veliko projekcij?
Večina jih je že za nami, načrtujemo predvajanja do konca leta, kasneje pa bomo videli kakšen bo interes publike. Zadnji prikaz filma tega cikla pa bo gotovo v Ljubljani, če bomo dobili priložnost. Prestolnica bo na Ota mogla še malo počakati.
Na nekaterih ste morali celo odsloviti občinstvo.
V Radencih smo morali dvajsetim gledalcem razložiti, da v prostorih hotela, kjer je bil film predvajan enostavno ni več prostora, nekateri so morali celo stati. Kljub temu, da je to bila neugodna izkušnja za obiskovalce, sem srečen, da je Oto privabil toliko ljudi. Tiste, ki smo jih žal morali razočarati, pa smo povabili na naslednje predvajanje, seveda zastonj.
Načrtujete kakšen nov podvig?
Delam na nekaj projektih, vendar so še v povojih. Trenutno imam veliko dela z popravljanjem kontrolnih nalog, rad bi se posvetil tudi družini. Nočem, da me Otov uspeh dvigne iz realnih tal. V prvi vrsti sem mož, oče in pedagog, naj tako tudi ostane.
