Spolnost je pomembna razsežnost zdravja in dobrega počutja. Je aktivnost, ki ve največji meri pripomore k naraščanju števila prebivalcev na našem planetu. Hkrati pa posameznikom, ki izvajajo te prakse, predstavlja obilico užitka. Žal pa do tega užitka nekateri pridejo precej težje. Paraplegiki so eni izmed teh, ki se zaradi ohromelosti različnih mišičnih skupin in okončin že tako skozi življenje prebivajo s številnimi ovirami. Zadovoljitev spolne potrebe pa je zaradi tabujev, ki so prisotni v današnjem času, še toliko težja.
Elvis Mihalič iz Kozine je na invalidskem vozičku že od rojstva. Kljub oviram se že celo življenje ukvarja s športom. Željan po ozaveščanju in odpiranju tem o invalidnosti je svoje izkušnje in izkušnje drugih začel deliti na družbenih omrežjih. Ena izmed tem, ki jo obravnava in jo je tudi odprl na slovenski podkast sceni pa je tudi spolno življenje.
Tabu, ki ga bo treba konkretneje nasloviti
Pacienti, ki imajo kljub svojim oviram željo uživati v posteljnih aktivnostih, pri tem nimajo enakih težav. Ko se nekateri soočajo s fizično izvedbo samega akta, se pri nekaterih pojavljajo bolj zapletene težave, kot so težave z erekcijo ali zmanjšano občutljivostjo. »Pri ženski, ki se ji hromost začne nad pasom proti navzdol, bi rekel, da bo zelo težko prišlo do užitka, saj ne čuti,« je povedal Mihelič. Ko pa pridejo pacienti do zdravnika in se želijo soočiti s temi težavami, morajo odgovore iskati sami.
»Raziskovati moraš sam. Nihče ne bo prišel do tebe in ti povedal, kaj lahko narediš. Sam sem šel na samoplačniški pregled, da si je zdravnik vzel eno uro časa in mi vse razložil,« pravi Mihalič. »Spolnost je še vedno tabu, s katerim se kot družba težko soočamo. Paraplegiki pa se spopadajo še z nerazumevanjem njihovih potreb na tem področju,« pravi seksolog Tim Prezelj, ki se ukvarja s področjem spolne vzgoje. »Zdravstveni zavodi v Sloveniji spolni rehabilitaciji namenjajo premalo pozornosti. Kljub temu da obstaja kar nekaj zdravil in terapij, ki pomagajo, pa pacienti o tem niso dovolj ozaveščeni,« je še dodal Prezelj.
Mihalič nam je zaupal tudi, kakšne možnosti obstajajo za paraplegika, ki ima težave z erekcijo. »Možnosti je kar nekaj. Obstajajo tablete, ki ti jih lahko predpiše zdravnik, ki hujšim paraplegikom ne pomagajo veliko, obstaja še injekcija, ki si jo vbrizgajo v penis in tudi nekakšni sirupi. Če pa nič od tega ne prime, obstaja tudi operacija, kjer vsadijo pripomoček, ki deluje na s pomočjo tipke, ki nato penis dvigne.« Prezelj pa je izpostavil problem, ki se pojavi pri izvajanju same prakse in menjavi položajev. Tu je po navadi potrebna pomoč tretje osebe, ki lahko privede seveda do sramu.
Delovna terapija – pomoč v razvoju
Delavna terapija zajema področja vsakdanjega življenja. Terapevti pomagajo pacientom z oblačenjem, pospravljanjem in drugimi vsakodnevnimi opravili. Pa tudi do področja dela in prostega časa. Od leta 2020 naprej pa so sem začeli uvrščati tudi spolnost. Posledično tudi delovni terapevti pred tem niso temu povečali takšne pozornost,i pa tudi znanja v izobraževalnem procesu niso pridobili. »Osebno menim, da se temu področju namenja premalo pozornosti. Spolnost v zdravstvenem kontekstu še vedno velja za »nerodno« temo, ki po nepotrebnem spravlja strokovne delavce v zadrego,« še pravi Prezelj.
Kelli Young je skupaj s tremi kolegi leta 2020 opravila raziskavo (https://doi.org/10.1177/0008417419855237) kako spolno zdravje pacientov obravnavajo delovni terapevti v Kanadi. Ugotovili so tudi to, kar je povedal Prezelj. Nekateri terapevti pri obravnavi teh vprašanj občutljivi, čeprav vidijo to področje kot legitimno za obravnavo.
Gre pa kljub temu danes že zasledit neke korake naprej. »Danes tudi v našem kurikulumu nimamo nobenega predmeta, ki bi direktno naslavljal to področje. Nudimo pa že drugo leto priložnost za enotedensko izmenjavo v Belgijo, kjer študentje en teden poslušajo predmet, ki je na temo seksualnosti, ki pa ni namenjen zgolj za delovne terapevte,« nam je uvodoma povedala doc. dr. Urša Bratun s katedre za Delovno terapijo na Zdravstveni fakulteti, ki je še poudarila, da poskušajo pri drugih predmetih naslavljati te tematike, čeprav ne tako eksplicitno. »Se pa že pojavljajo primeri, da se študentje lotijo v svojih diplomskih delih raziskovali spolnost pri določenih populacijah,« je še dodala.
Tu ne moremo ravno reči, da ne zaostajamo za tujino, ampak da nas tujina tokrat ne prehiteva. »V času mojega študija na Švedskem takrat to področje sploh še ni bilo pokrito. Sem pa naletela na področju okupacijske znanosti, ko so začeli z raziskavami na področju skupnosti LGBTQ in kakšne so njihove okupacije ter kako se razlikujejo od drugih. Obravnavali so tudi nepravičnosti, ki se pojavljajo pri njih,« je še dodala Bratun in nam pojasnila, da so okupacije aktivnosti, ki so za človeka pomembne in potrebne.
Primeri iz prakse že prisotni
Kljub temu da delovni terapevti na tem področju niso še pridobivali znanj, kot jih bodo verjetno v prihodnje, pa gre zasledit tudi že nekaj dobri praks. Svoj primer nam je zaupala tudi Bratun. »Gospa, ki je bila že v fazi umiranja, je skupaj s partnerjem kot prej spala v zakonski postelji. Zaradi njenega stanja so ji priporočali uporabo medicinske postelje, ki ima posebno žimnico in je namenjena le eni osebi. Njima pa je to, da se lahko zvečer objameta in skupaj zaspita, tako da smo potem iskali prilagoditve, da sta lahko ostala v zakonski postelji.«
Prezelj je še opozoril, da je pristop k temi predvsem odvisen od socialno kulturnega okolja zaradi česar različne države in družbe vsaka na svoj način obravnava to vprašanje. Izpostavil je pozitiven primer iz Nizozemske, ki sicer ni vezan na delovno terapijo. Tam so imeli namreč specializirane in licencirane spolne delavce, ki so nudili spolne usluge osebam, ki so zaradi svojih ovir težje prihajali do spolnega užitka. Stroške teh storitev pa je krila zdravstvena zavarovalnica. » Takšni primeri kažejo, da bi lahko tudi pri nas odprli širšo razpravo o prilagojenih rešitvah za osebe, ki se soočajo s težavami na področju spolnosti,« je še zaključil Prezelj.
Matija Maver
