Si lahko študenti res kdaj predstavljajo, kaj se plete profesorju po glavi, med tem ko stoji pred polno predavalnico?
Morda je to njihov ponos, do neke mere nervoza. Posameznik, ki je poln znanja o določeni temi in ki si tega želi predati dalje. Med nekaterimi naveličanost? Naveličanost nad naveličanimi obrazi študentov, ki jim na tem obrazu piše, da bi raje strmeli v svojo pametno napravo. A hkrati, ko so oni v vlogi poslušalca,ne namenijo vedno ali vsi stoodstotne pozornosti. Le razumite, enako trobijo že več let, če ne desetletji. Pa še vedno jih žene nek zanos. Zanos, da bi generacijo za generacijo poučili o lastni stroki.
Zanimiva bitja so, vredna občudovanja.
Imajo svojevrsten pogled in status. Si ga vsi zaslužijo?
