Kako ljudje na ljubezen gledamo v današnjem času? Smo postali ljubezenski objekti? Nam aplikacije zgolj podaljšujejo samski stan? Tinder je aplikacija za zmenke, ki na dan beleži tudi do tri milijarde »svajpov« in več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let. Lahko s pomočjo njene uporabe najdemo partnerja in z njim ustvarimo kvaliteten odnos ali ugodje lenobnosti vse bolj vpliva ne nesposobnost tvorjenja komunikacije v živo? Se s tem izogibamo neprijetnim emocijam in nas je strah zavrnitve?
Prihod aplikacij in uporaba moderne tehnologije je v zadnjih dvajsetih letih otežila in poslabšala sposobnost ljudi za komuniciranje v živo. Aplikacije za zmenke kot sta Tinder in Bumble sta zaradi modela aplikacije izpostavljanja partnerskih odnosov izvzele možnost zavrnitve. Če si predstavljamo, da smo kot otroci v času šolanju simpatiji metali papirčke ali pa osebno pristopili do osebe in ji rekli: »Ti si mi všeč. Bi šla z mano na kavo,« je dandanes v veliki meri situacija nekoliko drugačna. Takrat smo tvegali možnost zavrnitve in zbrali pogum upravljanja z možnostjo zavrnitve, ki pa jo dandanes aplikacije kot tudi pristnost in osnove postavljanja odnosa, odvzemajo.
Zavrnitev kot glavni odvrnitveni faktor
Timotej Strnad, magister psihologije, ki se že slabih 10 let ukvarja s psihodiagnostiko v organizacijah večjih podjetjih in v resničnostnih šovih je povedal, da se z uporabo aplikacij zmanjšuje sposobnost komunikacije v živo.
Posameznikom se je težko ukvarjati z neprijetnimi emocijami. V teoriji slednje imenujejo nagnjenost k izogibanju pred neprijetnimi emocijami, v našem primeru pred zavrnitvijo.
To, da se posamezniki izogibajo neprijetnim emocijam lahko vpliva na to, na kakšen način ljudje odnose vzdržujejo in jih vzpostavljajo, saj kasneje tudi v odnosu niso pripravljeni na reševanje neprijetnih emocij. Odvzem soočanja z negativnimi emocijami lahko pri spoznavanju ljudi razumemo kot olajšano okoliščino, vendar nam na dolgi rok lahko precej oteži gradnjo odnosov.
Domnevne posledice uporabljanja spletnih aplikacij je moč opaziti že v aktualnem času.
»Ljudje uporabljajo aplikacije, ker je to veliko lažje kot v živo pristopiti do nekoga in razviti odnos. Sem zagovornik tega, da v kolikor želimo ljudje razviti sposobnosti spopadanja z neprijetnimi emocijami, sposobnosti za učinkovito komunikacijo moramo do neke mere biti izpostavljeni neprijetnim situacijam. Prepričan sem, da bomo vedno ubrali lažjo pot in bomo šli v smer, ki bo verjetnost za neprijetne izkušnje zmanjšala,« je povedal Strnad.
Milena Pleško je strokovnjakinja za oblikovanje partnerstev in ustanoviteljica prve certificirane agencije za Matchmaking v Sloveniji. Agencijo Aglaia je ustanovila v želji, da v Sloveniji ponudi in zagotovi prvo certificirano OFF-LINE storitev. Tudi sama je mnenja, da se ljudje za ekrani želijo zavarovati pred razočaranjem, zavrnitvijo in pred občutkom, da nisi dovolj dober. Ko te oseba zavrne v živo, zavrnitev občutiš kot fizično bolečino. Doda, da je močan tudi strah pred digitalnim in resničnim jazom.
Trgovina objektov in njena pestrost izbire
Aplikacije nam olajšajo interakcijo in ponujajo možnost iskanja partnerjev. Velikokrat sprejmemo odločitev, da se nam ne ljubi ukvarjati s potencialnim partnerjem in poiščemo nekoga drugega, saj nas za drugim »svajpom« čaka bolj svetleč posameznik.
»V trenutku, ko se pojavijo neprijetna čustva, kakšna konfrontacija s problemsko situacijo, ki je nismo pričakovali, bodo naši možgani zaradi samih možnosti, ki so dandanes prisotne na aplikacijah predstavili občutek, da je za vogalom vedno bolj svetleč posameznik oziroma objekt od tega, ki ga imamo pred sabo, je dodal Strnad.«
Milena Pleško zaznava, da so aplikacije dvignile odvisnost in nezaupanje vase, kdaj naj zaprem aplikacijo? Poskusim z enim, ampak kaj če jutri pride nekdo drug, ki mi bo bolj všeč? Ali zaupam sama sebi do te mere, da se bom prav odločila? Ne vem, kje je zdaj ta pravi? Preveč izbire podira zaupanje v samega vase.
Dandanes način iskanja ljubezni poteka z navidezno ogromno količino izbire, pa vendar je manjša verjetnost, da bosta osebi vztrajali tako dolgo, da bosta premostili razlike med sabo. Ljudje v primerjali s prejšnjimi generacijami veliko prej obupajo nad partnerskimi odnosi in preklopijo nazaj na Tinder.
»Čeprav obstajajo mehanizmi, kot je pritrditvena pristranskost, ki nas po sprejeti odločitvi prepričuje v pravilnost te odločitve, se možgani pri izbiri med 1000 navideznimi opcijami vseeno čutijo prikrajšane za ostalih 999 neizbranih.«
»Aplikacija predstavlja posameznike kot objekte, ki jih lahko kupimo. Mi izbiramo med temi objekti in smo kot v trgovini. Človek ni več kot kompleksno bitje z izkušnjami, globino, s svojo zgodbo, čustvi, prijetnimi in neprijetnimi lastnostmi, ampak ga zreduciramo na tistih par lastnosti, ki jih je oseba zapisala pod svoj avatar, je razložil Strnad.«
Tudi strokovnjakinja za povezovanje samskih aplikacije za zmenke primerja z nakupovanjem po fotografijah. Jasen namen vsake aplikacije je, da proizvaja kapital. Skrit namen aplikacij za zmenke je prav tako to, da uporabnik pride nazaj na aplikacijo in »svajpa« naprej. Kljub temu, da imajo slogane zadnja aplikacija, ki jo boste kadarkoli potrebovali ali pa aplikacija namenjena temu, da se jo izbriše, je njen osnovni motiv ta, da so uporabniki aktivni in zavzeti.
Za samski stan kriva narava aplikacij
Ravno narava aplikacij vleče ljudi v daljše samske stanove. Tudi tiste, ki so morebiti prišli z resnimi nameni, skozi proces izgubijo voljo o gradnji nekega resnega odnosa, saj ironično niso izpostavljeni možnosti za realno ljubezen. Ko na aplikacijah iščemo potencialnega partnerja, si pomagamo s tem, da pomislimo na to, kaj bi bilo dobro za nas. Uporabniki ga iščejo skozi svoj osebni filter. Izbirajo izrazito narcisistično. Osebo izberejo glede na svoj notranji filter, ki podkrepljuje status quo. Strnad je povedal, da uporabniki kot potencialnega partnerja izberejo različico sebe.
Že samo razumevanje, kako aplikacija za zmenke deluje bi moralo ljudi, ki iščejo resen odnos na nek način odvrniti od njene uporabe. Ni interes aplikacije, da bi uporabniki našli resno zvezo in z nje odšli, ampak to, da se človek na aplikacijo vrne. Aplikacije skušajo racionalizirati ljubezen in jo razdeliti na različne faktorje. Četudi se legitimno trudijo, je na drugi strani še vedno problem, da je potrebno proizvajati denar. Če želijo na aplikaciji imeti dovolj ljudi, morejo ustvariti sistem, ki bo pritegnil ljudi nazaj k njeni uporabi.
Dvojina nastane s srečanjem
Milena Pleško je povedala, da je dandanes v agenciji njihov največji izziv ljudi spraviti na srečanja v živo. Vsak človek nosi nek energijski odtis in si pri svojem delu želi, da se bodoči pari spoznajo v živo. Pereč problem, ki ga danes zaznavajo je, da se ljudje skrivajo za ekrani.
Strokovnjakinja za povezovanje samskih osebam v naprej pošlje profil, na kateri je fotografija z osebo, s katero jo je povezala. Pare poveže na podlagi vzorcev, hobijev, življenjskega stila, itd. Zaveda se pomembnosti segmenta privlačnosti in jim poudarja, da se je potrebno srečati v živo.
»Ko jih povežem, včasih v odgovor dobim na primer eno stran zapisanega, zakaj oseba na fotografiji ni v redu zanj. Ljudje se odločijo na podlagi fotografij in pričakovanj, ki jih dobijo s fotografij ter opisov. Takrat točno vem, da je to zavrnitev na podlagi fotografije, saj videz osebe ni izpolnil njegovih pričakovanj.«
Z dobo digitalizacije se ljudje vedno bolj zapiramo vase. Imamo virtualna prijateljstva, v katerih so pari tudi do nekaj let v virtualnem razmerju in se nikoli ne spoznajo v živo. Pleško v tem ne vidi prihodnosti. S predhodnim tipkanjem želijo zgraditi most zaupanja, s čimer si nehote zgradijo sliko te osebe in dlje časa, ko odlašajo s srečanjem večja možnost je, da bo oseba razočarana.
Smo postali nesposobni tvoriti komunikacijo v živo?
Ljudje bi si želeli iti na zmenek v živo, ampak kaj naj govorijo, delajo, kako se naj vedejo? Precej težko je ljudem s pomanjkanjem socialnih veščin in samozavesti. Ljudje se izogibajo srečevanjem v živo, saj se s tem izognejo strahu pred zavrnitvijo. Nekateri posamezniki se v živi komunikaciji enostavno ne znajdejo in zmrznejo. Tipkanje je le en segment komunikacije. Če v začetku stopiš v odnos z delno zaprtim srcem, odnosu ne daš priložnosti. Soditi potencialnega partnerja na podlagi tipkanja, Pleško razume kot zapiranje priložnosti.
»Ljudje so obupani nad odnosi in bi malo več tipkali kot se dobili v živo, saj jim je lažje. To je slabo, ker s komunikacijo in z odnosi rastemo in gradimo odnose, je prepričana Pleško.«
Aplikacije za zmenke spreminjajo odnose. To orodje nas je polenilo in nam podalo možnost, da lahko kar iz udobja fotelja hodimo na zmenke. Osebe, ki so obupane v ljubezni pogosteje izberejo lažji način zavrnitve, saj se s tem izognejo neprijetnim emocijam. Milena Pleško ugotavlja, da aplikacije zmanjšujejo socialne veščine ljudi in jih na nek način tudi razvrednotijo. Vse kar znamo pridobivamo z učenjem in vajo. Z grajenjem odnosa v živo rastemo in delamo na sebi.
Preden danes vstopimo v odnos ni problem v tipkanju, ampak v seznamu pričakovanj, ki jih pričakujemo od sebe in bodočega partnerja. Je to enostavno problem današnje družbe in vpliva vsemogočnih medijev, ki nas v trenutnem času obdajajo? Bo neskončna možnost izbire bila kdaj končna?