Slovenska in evropska politika naj gradita mostove in ne okopov
“Ne v mojem imenu” se je glasilo geslo, ki so ga vzklikali udeleženci Shoda za mir, proti oboroževanju, ki je potekal v četrtek, 27. marca 2025 v centru Ljubljane. Pod kip Franceta Prešerna so protestniki postavili srhljivo sivo podobo, okrašeno s pasom z nabojniki in orožjem, na čelu pa je imela naslikan znak miru. Sporočilo figure je bilo jasno – vojna v imenu miru, oboroževanje v imenu miru. Protestniki so se zbrali, da temu ostro nasprotujejo.
Iz iniciative Glas ljustva, ki je organizator protesta sporočajo, da zavračajo retoriko evropskih in domačih voditeljev, ki pod sloganom “Edina pot do miru je pripravljanje na vojno” skušajo prepričati v preusmerjanje proračunskih sredstev v orožarsko industrijo. “Načrtovanje evropskega oboroževanja poteka trenutno brez vsake poglobljene javne debate ali vključevanja demokratičnih procesov, kot nekaj povsem samoumevnega in neizogibnega,” so dejali v iniciativi.
Na Prešernovem trgu se je zato zbralo nekaj sto posameznikov različnih starosti, iniciativ in civilno-družbenih organizacij. Med njimi je bilo moč opaziti podpredsednico državnega zbora in poslanko Levice Natašo Sukič, nekdanja poslanca Levice Miho Kordiša in Violeto Tomić ter aktiviste kot so Jaša Jenull, Sara Bajec, Sonja Lokar … Začetek shoda so ovekovečile protivojne pesmi Johna Lennona, Boba Dylana in Đorđa Balaševića.
“Kdo bo mene pokopal, ko nikogar več ne bo,” se v svoji pesmi sprašuje kantavtor Jani Kovačič, ki je poskrbel za glasbeno popestritev shoda.
Mir ali vojna – mir!
Govore nastopajočih borcev in bork za mir je v celoto povezoval igralec in aktivist Uroš Kaurin. Protestnike je označil za ljudi, ki si upajo. Ljudi, ki so se ustrašili cinizma za kavčem, so stopili ven in se srečali, da odločno rečejo ne vojni in da miru.
Humanitarka Eva Marn je prebrala pismo skoraj 90-letne Ane Mikuš Kos, predsednice Slovenske filantropije, ki je kot majhna deklica preživela grozote druge svetovne vojne. V svojem pismu je opozorila, da je bilo leto 2024 po podatkih UNESCA eno najhujših v zgodovini za otroke, prizadete zaradi oboroženih konfliktov. Spraševala se je, zakaj človeški rod mori svoje člane, se trpinči med sabo in ne uspe dojeti ter sprejeti osnovne modrosti o ohranjanju življenja človeške vrste. “Nikoli več” je bilo vodilno geslo v povojnem času po drugi svetovni vojni, se spominja Mikuš Kos in dodaja, da ga človeški rod ni udejanjil. “Med letoma 1945 in 2025 je bilo mnogo vojn. Danes nam naši voditelji, torej tisti, ki naj bili najboljši, najpametnejši, najmodrejši med nami, grozijo z novimi vojnami in terjajo, naj se nanje pripravimo z usmerjanjem denarja v oboroževanje. Tudi denarja, ki je bil namenjen za zaščito najbolj prikrajšanih, najbolj pomoči potrebnih.” Za konec je pozvala ljudi h kolektivizaciji, združenju in prizadevanju za ohranjanje miru, za življenje in dobrobit vseh ljudi. “Postanimo in ostanimo dejavni varuhi miru, saj nihče ne bo namesto nas sejal semena miru in dobrega in plel trave nasilja in zla,” je modro zaključila svoje pismo.
Da mirovništvo danes ni utopija ali pasivnost, ampak aktivna pozicija, je prepričan reper, kolumnist in aktivist Miha Blažič, znan po vzdevku N’toko. Njegov apel je požel večkraten bučen aplavz. “Ko nam politiki razlagajo o tem, da moramo okrepiti naše obrambne kapacitete, radi uporabljajo prvo osebo množine. Mi potrebujemo povečati naše obrambne kapacitete. Vprašanje, ki jim ga velja postaviti je, kdo smo to mi. Koliko od nas, ki stojimo danes tukaj, ima besedo pri tem in koliko bomo imeli besede pri tem, katero orožje se bo kupovalo, za kakšne namene in v čigave roke bo šlo?” Postavil je retorično vprašanje, ali jim zaupajo orožje v rokah in opomnil na vedno pogostejše krize, ki jim ni videti konca. Rešitev je po Blažičevem mnenju zoperstavljanje takšni politiki, odgovor pa se skriva v mirovništvu. Mirovništvo po njegovih besedah pomeni ustavti razkrajanje socialne države, ustaviti obubožanje delavcev, uničevanje planeta, privatizacijo, prekarizacijo in vse ostalo, kar meče ljudi v negotovost. Navsezadnje so civilisti tisti, ki so in bodo umirali na frontah, je opozoril govorec.
Sledila je recitacija pesmi Wisławe Szymborske Dlan, ki jo je prebrala pesnica Anja Zag Golob. Napisati Mein Kampf ali Medveda Puja, je odločitev, ki ga na dlani nosi Evropa. Anja Zag Golob je izrazila željo, da bi dlan Evrope zmogla dovolj modrosti, da v pesmi Szymborske ne bi izbrala Mein Kampfa.
Nad množico je plapolalo tudi nekaj palestinskih zastav. Na grozote genocida nad palestinskim prebivalstvom je opozorila Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev in dejala, da orožje še nikoli ni prineslo miru in varnosti, prinaša zgolj uničenje, smrt in trpljenje. Ena izmed zahtev protestnikov je namreč zahtevanje od domačih odločevalcev, da uvedejo sankcije zoper Izrael, ki aktivno izvaja genocid.
“Lahko bi bil golob miru”
Protestniki so pot do parlamenta poživili s petjem v spremljavi bobnov. Razloge za udeležbo na shodu sta nam zaupala dva protestnika. “Nasprotujem vsem oblikam nasilja, zato sem danes tu,” je dejal študent David. Zaradi strahu pred vojno in nestabilno prihodnostjo, v kateri bodo živeli njeni vnuki, pa se je shoda udeležila upokojenka Darinka.
Ko so se vsi zbrali pred parlamentom, je sledilo branje zahtev protestnikov Iztoka Šorija, direktorja Mirovnega inštituta. Od vlade in opozicije zahtevajo dosledno spoštovanje 124. člena ustave. Želijo si, da Slovenija postane odločen in aktiven glasnik miru, solidarnosti in pravičnosti; da izvaja mirovno diplomacijo, ki temelji na dialogu, mednarodnem sodelovanju, razoroževanju in omejevanju proizvodnje orožja. Od oblasti zahtevajo okrepitev razvojne pomoči, zagotovitev varne poti in azila preganjanim, pomoč državam, ki jih razdirajo konflikti; dosledno varovanje pravice do ugovora vesti moških in vključitev vzgoje za mir in nenasilno reševanje konfliktov v šolski sistem; več sredstev za razvoj, socialno varnost in javno infrastrukturo in ne za orožje ali vojne dobičkarje. Želja protestnikov je, da Slovenija postane zgled v mednarodni skupnosti in dokaže, da je trajen mir možen, stabilnost pa je rezultat solidarnosti, pravičnosti in nenasilnega delovanja.
Protestniki so vzklikali “Ne v mojem imenu”, začeli peti Zdravljico in krenili proti Predsedniški palači na Prešernovi. Simbolično so na vrata palače nalepili zahteve in se začeli premikati do zadnjega zbirnega mesta – vlade.
Premier dr. Robert Golob je tisti dan obiskal Pariz in se udeležil sestanka koalicije voljnih. Dejal je, da Slovenija v koaliciji voljnih ne bo sodelovala, a protestniki so bili skeptični. Rastko Močnik, profesor sociologije in eden izmed govorcev se je spraševal, koga predsednik vlade “vleče za nos”, Macrona ali državljane.
Shodi se bodo nadaljevali
Dragan Petrovec, pravnik in kriminolog je bil poslednji govorec na shodu. Pred vlado je dejal, da je človekova narava slabša, kot smo pripravljeni verjeti, ljubezen do vojne lahko srečamo na vsakem koraku. V Sloveniji, ki je domnevna oaza miru, je veliko ljudi, ki obožujejo nasilje, je prepričan. “Zavest o spoštovanju človekovih pravic je v Sloveniji danes na srečo višja kot v večini Evrope. Nihče ni zaprt niti ne izgublja službe, če kritizira genocid Izraela nad Palestinci. Na tem, še dovolj zdravem jedru družbe poskusimo graditi mir brez oboroževanja,” je bilo njegovo sporočilo.“Čeprav nas je zdaj malo, ampak vseeno več, kot smo najprej pričakovali, verjamem, da smo lahko močnejši od netilcev vojn in sovraštva,” je prepričan Petrovec in tako zaključil svoj govor.
Protestniki so ponovno na zidove vlade obesili svoje zahteve, sledila pa je pesem protestnega pevskega zbora Lubenice v priredbi Andreja Rozmana – Roze. “Mi pa pravimo le, da svet rabi mir,” je ob zboru refren zapela tudi zbrana množica in počasi začela zapuščati prizorišče.
Jaša Jenull, umetnik in aktivist ter predstavnik iniciative Glas ljudstva nam je zaupal, da bodo shodi še potekali. Aprila bo Gibanje za pravice Palestincev organiziralo simpozij, ki se ga bodo udeležili tudi tuji mirovniki. “Potrebujemo sprožilni trenutek, ko bo naslednja debata v parlamentu, državnem zboru, vladi ali ko pridejo novi pozivi iz Evropske Unije glede oboroževanja. S shodi poskušamo vplivati na politiko, ki jo izvajajo domači odločevalci in ozaveščati javnost,” nam pove Jenull. Rezultati shoda so po njegovem mnenju že vidni. Predsednik vlade dr. Golob naj bi v koaliciji voljnih nastopal le pri mirovnih pogajanjih, stranka Levica je zahtevala sklic nujne skupne seje za obravnavanje nesorazmernega povečevanja izdatkov za vojsko in oboroževanje ter njegov vpliv na druge družbene prioritete, iz stranke SD pa sporočajo, da Slovenija ne potrebuje načrta za vojno, ampak za mir. “Vodilna koalicija se zaveda, da med ljudmi oziroma njihovimi potencialnimi volivci ne vlada entuziazem glede oboroževanja in hujskanja k vojni. Pri takih temah obstaja nevarnost, da koalicija in opozicija stopita na isto stran in se povežeta,” je dejal Jenull in dodal, da od Slovenije protestniki pričakujejo, da vodi mirovno in samostojno politiko in upošteva 124. člen ustave. Kot pravi znana pesem “War, what is it good for? Absolutely nothing!” – vojna ne rešuje težav, temveč jih le poglablja.
