»Greva, greva, tu se stvari dogajajo,« je ob mojem prihodu iz štirikolesnika zaklical Matija Ramšak, eden izmed oskrbnikov, ki z Gango dela že skoraj 30 let.
Ker morajo biti vse živali ob 9. uri zaradi odprtja živalskega vrta že izpuščene, je tempo oskrbnikov izredno hiter. Ko sva prvo postojanko opravila pri žirafah, sva se brž odpravila k zvezdi ljubljanskega živalskega vrta. Že skoraj petdesetletna slonica je sicer kot se za azijske slone spodobi manjše rasti, a to še ne pomeni, da ni naravnost gromozanska. Ko sem slonici zrla v oči iz rekordno kratke razdalje, me je v trenutku očarala, obenem pa sem začutila njeno mogočnost. Do polnega potenciala bi se je najbrž lahko zavedla, le ko bi stala ob njej brez udobja vmesne ograde.
Kljub temu da je Ganga po Ramšakovih besedah danes precej bolj umirjena, kot 20 let nazaj, vseeno deluje, kot da ima ves čas nekaj za bregom. Ko jo opazuješ v zunanji ogradi se zdi, kot da komunicira s teboj. Ob prihodu obiskovalcev se približa jarku, ki jo ločuje od prostosti, odpira usta, opleta s trobcem in se rahlo ziba sem ter tja. Vsake toliko otrpne in počasi dvigne nogo, kot bi želela zabavati množico. Ko sem jo imela, seveda na več kot varni razdalji, privilegij opazovati iz oskrbniške strani ograde, je ob odsotnosti obiskovalcev in pozornosti oskrbnikov izgledala, kot da bi se dolgočasila. »Ja, dokazano je, da imajo sloni 25 čustev, dolgčas je eno izmed njih« je povedal oskrbnik. »Danes, ko ni treninga, bo že takoj zjutraj vse pojedla, potem pa bo krožila po ogradi,« je dodal z nasmehom na obrazu in pojasnil, da imajo živali v ponedeljkih dela prost dan. Vse ostale dni Gango v jutranjih urah čaka trening, torki pa so namenjeni še veterinarskemu pregledu. »Veterinarska ekipa sodeluje pri treningu, tako jih slonica lažje sprejme,« je pojasnil oskrbnik. Med treningom jo iz varnostnih razlogov tudi privežejo, na sprednjo in zadnjo nogo ji namestijo verigo, ki v kontekstu veličastne slonice izpade popolnoma neuporabna. »Tudi odvezati se zna sama … če hoče,« je moje sume potrdil oskrbnik Robert Prašnikar, ki z Gango sodeluje že več kot 20 let.
»TRIKE IZVAJAJO ŽIVALI V CIRKUSU,« GANGA TRENIRA
Pogosta napaka v dojemanju treningov je, da Ganga izvaja trike, »trike izvajajo živali v cirkusu,« je poudaril Ramšak. Kar počne slonica so vaje, te pa utrjujejo vrline, ki so potrebne za njen dobrobit. Z njimi zadovoljuje minimalne standarde za oskrbo slonov v ujetništvu. Ključnega pomena je, da se slon lahko sam uleže in vstane, »ko tega ne zmore več, lahko nastanejo hudi problemi,« je še dodal. Trening obsega pregled ustne votline, ki na videz spominja na ogromno rožnato ostrigo, tako se slonico preveri tudi za herpes virus. Poleg tega zajema še trening za odvzem krvi, ki se ga izvede za ušesom, ob simulaciji se slonico zgolj uščipne v žilo. Sledi še trening odvzema vzorca za testiranje tuberkuloze, kjer slonica v trobec najprej prejme in nato izpihne vodo. Tudi manikire in pedikure ne gre zanemariti, tu sivi dami pregledajo in očistijo nohte in podplate, posledično jo s tem navajajo tudi na piljenje nohtov. Sledi še zunanji trening, kjer lahko doživimo tudi trenutek, ko se veličastna žival popolnoma uleže. Preden je svoje telo sploh zmogla pretehtati, se je najprej nekajkrat zazibala, kot da bi si vzela zalet. Pa ni treščila po tleh, k njim se je spustila, kot bi ne imela dosti več kilogramov kot povprečen človek. Slonica je navodila oskrbnikov ubogala bolje, kot večina udomačenih psov. Mera zaupanja in medsebojnega spoštovanja med njimi mora biti nepopisljiva in ustvarja vtis, da bi prednjo brez težav lahko stopil prav vsak. To seveda ne drži.
H GANGI NE MORE KAR VSAK
Družino azijskih slonov sestavlja približno 10 – 15 osebkov, pojasni Ramšak. So torej socialne živali, a h Gangi ne more kar vsak, dama si ni želela niti slonje družbe. Vseeno se vede, kot da je del družine, le da jo sestavljajo oskrbniki. Nekdo pa mora biti glaven. V naravi je to najbolj izkušena samica, tu pa mora biti glaven vsak, ki želi z mogočno slonico delati v prostem kontaktu. Ramšak je pri tem procesu poudaril pomen vztrajnosti in pa neustrašnosti, žival namreč takoj začuti strah. Trenutno je to uspelo le trem oskrbnikom. Poskušali so tudi drugi, a jim zaenkrat še ni uspelo. »Midva sva zelo na ti, ampak preko ograje,« je povedal Janez Lovšin, eden izmed oskrbnikov, ki z Gango sodeluje v zaščitenem kontaktu.
Ganga je uspela popolnoma osvojiti srca mnogih, tako njenih oskrbnikov, kot tudi ostalih delavcev živalskega vrta. Prav vsak, ki sem ga imela priložnost spoznati je o Gangi govoril z nasmehom na obrazu in iskrico v očeh. »Ganga je bila od nekdaj izredno muhasta,« se spominja Ramšak, »prav čakala je, da si naredil napako, in te takoj kaznovala zanjo.« Če je kdo slučajno pustil priprta vrata je takoj opazila in se v hipu naslonila nanje, je pripovedoval oskrbnik. Vrata si seveda lahko potiskal v drugo smer, a potrebovali bi čudež, da bi v tem boju nad 3,4-tonsko slonico prevladal v primerjavi z njo nebogljeni človek. »Takrat sem to dojel kot iskanje pozornosti, nikoli ni nikomur nič naredila.« Pojasnil je, da se je Ganga veliko naučila preko igre, v začetkih njenega učenja pa je zavoljo boljših rezultatov zanjo celo pekel piškote. »Ampak ona je vseeno hotela malo po svoje, si jo moral malo na finto,« je dodal. Ramšak jo je spoznal pri njenih rosnih sedmih letih, »bila je skoraj tako velika kot danes,« se spominja. Vendar pa njuno prvo srečanje ni bilo podobno nadaljnjim. Slonica je ob prvi interakciji namreč proti njem od zadaj zamahnila s svojim veličastnim mišičastim trobcem, a ga je na srečo zgrešila. Ramšak je zaslišal le piš, ki ga je z odločnim zamahom mimo glave povzročila Ganga. S trobcem je nagajivo segala tudi proti meni, ko sem na drugi strani rešetk stala sama. Če ne bi upoštevala varnostnih protokolov, bi nedvomno dobila kakšno okoli kepe. »Lahko je nevarna. Ko smo mi zraven nje deluje, kot da je domača kar z vsemi, pa ni tako,« je opozoril Prašnikar.
NE ŽIVIMO V »DISNEY SVETU«
Trenutno je slonica edina žival v ZOO, ki je bila ujeta v naravi. Takrat, leta 1977, ko je bila Ganga stara komaj dve leti, se je še vedno prakticiral odkup živali za živalske vrtove. Zanjo so ZOO-ju Kanpur v Indiji plačali 170 tisoč jugoslovanskih dinarjev, to je približno 11 tisoč evrov. Danes se živali ne kupuje več, temveč med živalskimi vrtovi ali drugimi podobnimi institucijami potekajo menjave. Delujejo pod okriljem Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA), ki se med drugim ukvarja tudi z zaščito (ogroženih) živali. Azijski slon je bil namreč leta 2019 dodan na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst Mednarodne zveze za ohranjanje narave. Vsaka ogrožena vrsta ima v EAZI svojega koordinatorja, ki zanjo vodi rodovniško knjigo in sprejema odločitve glede nastanitve, parjenja itd. Ena izmed glavnih skrbi glede ogroženih živali je podobnost DNK-ja znotraj vrst zaradi manjšanja populacije in posledičnega sorodstvenega križanja. Vrste iz seznama se smejo uvažati le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da takšen uvoz ne škoduje preživetju vrste, da je predlagani prejemnik živali ustrezno opremljen za nastanitev in oskrbo, in da se ta ne bo uporabljala predvsem za komercialne namene. Obstajata in-situ in ex-situ način varovanja živalskih vrst, pri prvem se vrstam omogoča delovanje v naravnih ekosistemih, na primer v narodnih parkih, rezervatih itd., drugi pa je namenjen varovanju ogroženih vrst v nadzorovanih pogojih – tako je v živalskem vrtu Ljubljana varovana Ganga. Ramšak je pojasnil, da obstajajo štirje pravni stebri oskrbe živali v živalskem vrtu. Prvi steber je športno-rekreativna dejavnost, »to nima veze z živalmi, to je zato, da ta miza lahko stoji in ima štiri noge,« je cinično pripomnil oskrbnik, češ da bi to moralo biti samoumevno. Drugi steber je raziskovalna dejavnost. Sledi pedagoška dejavnost, ki je v njegovih očeh bistvenega pomena, še posebej za osveščanje ljudi. »Ko ljudje danes pridejo v živalski vrt, mislijo, da živijo v ‘Disney svetu’,« je opozoril. »Medvedek je tako luštkan pa te ubije preden rečeš keks,« je še sarkastično pripomnil. Največji pomen pripisuje četrtemu stebru, ki ga krasita zaščita živalskih vrst in zaščita vračanja v naravo. Ta steber v ljubljanskem živalskem vrtu izpolnjujejo na različne načine, kot je povedal Ramšak so lani v avstrijske Alpe uspešno naselili pet kozorogov. Poleg tega v njem bivata dve zaščiteni in v naravi izumrli vrsti jelenjadi – sika in svinjski jeleni, ki sta povprečnemu človeku pogosto žal popolnoma nezanimivi. Ukvarjajo se tudi z zaščito risov. Na področju zaščite živali pa imajo po Ramšakovih besedah oskrbniki še veliko idej za nadgradnjo.
Jera Kočevar
