Upal bi reči, da smo Slovenci poročeni s športom. Tako kot ima zakon vzpone in padce jih imamo tudi mi – Slovenci. Včasih imamo čudovite, čarobne trenutke harmonije, včasih pa nas razdvaja najbolj banalna malenkost. Ampak, ko »naši« igrajo na svetovnem prvenstvu držimo skupaj. V dobrem in slabem! In če bi bili s športom zares združeni v eno, bi z zaključkom leta praznovali 10. obletnico (vsaj statistično zabeleženih) izjemnih skupnih uvrstitev.

Spletni portal Greatest Sporting Nation od leta 2008 vodi statistiko najboljših športnih nacij sveta. Že prav od samega začetka pa se Slovenci v kategoriji »per capita«, torej v osvojenih točkah na prebivalca, uvrščamo v najboljšo deseterico držav. Izjema ni bila niti ravno preteklo leto 2018, v katerem smo bili skupno 7., v ženski kategoriji 4., v moški pa smo ravno še ujeli tisto prelomno 10. mesto. V čem točno tiči razlog za odličnost slovenskih športnikov že vrsto let, ni znano. Je krivo naše podnebje? Ali razlog tiči v posebni slovenski krvi ali pa celo žgancih, zaradi katerih – kot vemo – postanemo veliki in močni? No ja, veliki morda zares nismo, močni pa. To dokazuje tudi število športnic in športnikov, ki so se udeležili zimskih Olimpijskih iger v Južni Koreji pred slabim letom. Kar 71 športnikov je v Pjongčangu nosilo slovenske barve. Ta številka sicer sama po sebi ne presega nikakršnega rekorda. Vendar nas prav ta številka – kot navajajo na Sportalu SiolNET. –  uvršča na četrto mesto na lestvici števila športnikov na zimskih OI glede na število udeležencev na milijon prebivalcev. S te perspektive so se pred nami znašle le Monako s štirimi, Liechtenstein s tremi in Andora s petimi udeleženci na Olimpijskih igrah. Med državami, ki imajo več kot 100.000 prebivalcev pa smo zlato prvi.

Čeprav smo z zadnjih Olimpijskih iger odnesli le dve medalji – eno srebrno in eno bronasto – pa je očitno ravno čas Olimpijskih iger tisti, ki v nas vzbudi občutek ponosa na fante in dekleta v slovenskih dresih. Prav dresi so postali povod za eno izmed osrednjih problematik Slovencev in Slovenk po ZOI leta 2014 v Sočiju. Slovenijo je prešinila misel, ki bi lahko vplivala na podobo države in jo preoblikovala tako, da bi bili nanjo ponosni vsaj toliko kot na naše športnike. Sledil je čas ustvarjanja spletnih peticij, čas pisanja predlogov na državno spletno stran »predlagam.vladi.si«. Na celotnem spletu je odmevalo: »Zakaj ne spremenimo slovenske zastave in damo vsaj namesto rdeče barve zeleno, da bo vsaj smiselna ta barva v naših športnih dresih,« je zapisala uporabnica Rose. Če zastava (mogoče celo utopično ali idealistično) predstavlja vse tisto za čemer kot narod stojimo, potem nas glede na takšne komentarje bolj kot državni simboli povezujejo prav slovenski športniki.

Ti pa so, kot rečeno navduševali tudi preteklo leto. 2018 Slavko Jerič za MMC na športnem področju opisuje kot »izjemno bogato«, opisuje pa tudi pet pomembnejših Slovenskih športnih dogodkov leta. Eden od teh je Jan Oblak, ki je »Tretjič igral v finalu evropskega klubskega pokala in se končno veselil evropske lovorike, z Atleti je ob Evropski ligi osvojil še evropski superpokal, kjer so slavili zmago ravno nad mestnimi tekmeci ‒ Realom. Za piko na i je še tretjič zapored osvojil zamoro ‒ nagrado za vratarja, ki v španskem prvenstvu prejme najmanj zadetkov na tekmo,« zapiše Jerič. Na Dirki po Franciji smo imeli privilegij gledati Primoža Rogliča, v dresu Dallasa pa v zgodnjih jutranjih urah lahko na malih ekranih zasledimo tudi tekme zlatega dečka – Luka Dončića – ki je bil konec decembra izbran za Športnika leta. Med Jeričevimi fanti sta se znašla tudi oba športnika, ki sta Slovenijo predstavljala na zimskih Olimpijskih igrah. Jerič pravi, da je bil »Žan Košir v pravem trenutku v najboljši formi«, in da nam je tako prigaral bronasto medaljo. Za srebro je poskrbel Jakov Fak, slovenski biatlonec, ki pa se je odpovedal časti nosilca slovenske zastave. Za to je bila zopet kriva javnost, oziroma vsaj odziv dela javnosti. Kot opisuje prispevek na portalu Žurnal24, Fak očitno »zmaguje lahko, zastave (pa) ne sme nositi.« Takrat je vodstvo slovenskega olimpijskega komiteja zapisalo še, da: »Ob tem želimo izrecno poudariti, da v športu nismo nikoli dovolili, da bi se preštevali in ločevali. Šport združuje. Tej ideji bomo na Olimpijskem komiteju Slovenije sledili tudi v prihodnje in Jakovu Faku še naprej nudili vso podporo. Prepričani smo, da jo bo deležen od celotne, dobro misleče športne javnosti.« Slovence očitno vrže iz tira samo, če ima sosed boljša jabolka, pa tudi če so se ta jabolka odločila, da bi bila raje naša. Zato na koncu še enkrat povzemam idejo Olimpijskega komiteja; naj nas šport še naprej združuje. Bodimo ponosni, na vsa naša jabolka.

 

Foto: www.ribnica24.eu

Prejšnji članekPeter John Stevens – »ne samo športnik, ampak zlata oseba, ki ima zares ogromno srce«
Naslednji članekMarcel Rodman – Nov Veter, Nov Začetek