S 44-letno Trboveljčanko Petro Strgaršek, ki je kot zdravstveni tehnik že 25 let zaposlena v UKC Ljubljana, smo se pogovarjali o aktualnih razmerah glede koronavirusa in s tem povezanim šolanjem na daljavo. Je poročena, ima tudi hčerko, poleg družine in službe pa se ljubiteljsko ukvarja še s prodajo izdelkov Just, za sprostitev pa najraje kuha. Zaposlena je na oddelku za kardiologijo, kjer se ukvarjajo s srčnim popuščanjem, transplantacijami srca, infarkti, zaklopkami in spodbujevalniki srca, motnjami ritma ter elektrofiziološkimi preiskavami. Pravi, da se je za poklic medicinske sestre verjetno odločila zaradi očeta, ki ga je ravno v času izbire srednje šole zadela kap.
Ali je vaše delo sedaj drugačno, kot ste si ga predstavljali v srednji šoli?
Vse je drugače. Po šestih mesecih dela v bolnišnici se naučiš toliko, kot se prej nisi v štirih letih srednje šole. Je pa res, da so trenutne razmere vse še poslabšale.
Vam je vaš poklic všeč?
Če bi bilo dovolj ljudi in znosen urnik, bi mi bil. Trenutno po 12 ur delam dnevne in nočne izmene, zato sem doma precej izčrpana. Vsega imam že dovolj, saj skoraj ne mine dan, ko me iz službe ne bi klicali, koliko je na novo okuženih.
Kot ste že omenili so se zaradi virusa razmere v zdravstvu drastično poslabšale, kar se pozna tudi pri zdravstvenih delavcih. Vaše naloge, delovni čas in količina dela so se verjetno precej spremenile. Katera je bistvena razlika zdaj, kot pa pred epidemijo?
Predvsem urnik. Včasih, ko smo delali zjutraj smo ostali še kakšno uro dlje, ali pa smo pred nočno izmeno prišli malce prej. Sedaj pa po 12 ur dva dni delamo dnevne ali nočne izmene, potem pa imamo dva dni počitka. Najhuje je, ko izvemo, da je nekdo okužen in ne vemo, kdo ga bo nadomestil. Ravno zaradi tega se mi je že zgodilo, da sem v devetih dneh, kar sedem krat delala po 12 ur. Urnika ne vem niti za dva dni vnaprej, zato je vse skupaj precej stresno.
Kakšna je sedaj vaša oprema?
Vsi imamo maske, rokavice, vezir, plašče, zaščitna očala in skafander, ki jih moramo po treh urah zamenjati. V tem času se ne smeš dotikati, piti ali iti na stranišče. Delo je precej težje opravljati, saj ti je vroče, rosijo se ti očala, osebno pa me pogosto boli tudi glava. Da ne govorim o covid-19 oddelkih, kjer je še huje, saj imajo plinske maske, ki jih morajo nositi 3–4 ure skupaj. V Ljubljani imamo vse zaščitne opreme dovolj, govorila sem namreč s kolegico iz Celja, kjer pravi, da jim opreme primanjkuje.
Ali ostali oddelki zaradi virusa stojijo, ali imate še vedno dovolj dela in pacientov?
Pacientov imamo ves čas dovolj, a trenutno sprejemamo le nujna stanja, kamor spadajo pacienti z življenjskimi motnjami ritma srca, infarkti, menjave baterij spodbujevalnikov in podobno.
Je primanjkanje kadra velika težava?
To se dogaja že zelo dolgo, te razmere pa so vse samo še poslabšale. Trenutno nas je na oddelku za kardiologijo zaposlenih več kot 80, potrebovali pa bi jih vsaj še 30. Zaradi vse večjega števila okuženih moramo delavce pošiljati tudi na covid-19 oddelke, kjer so razmere dela še veliko slabše. Izpostavila bi še, da gre v naslednijh petih letih vsaj 20 ljudi v pokoj, tako da bo problem tukaj še večji.
Zakaj mislite, da se mladi ne odločajo za zdravstvene poklice?
Številni, ne samo mladi, danes živijo od socialne pomoči, saj bi najraje le ležali na kavču, hodili na kave in imeli zastonj vrtec, ostali pa delamo za njih. To je preprosto zaradi tega, ker je razlika med minimalno plačo v službi in socialno pomočjo res majhna in se jim ne ljubi. Mladi pogosto odhajajo tudi v tujino, pri nas pa niso ravno zagnani. Številni pridejo v službo za kakšen teden, potem pa se jim ne da več, saj med vikendi ne želijo delati.
Se vam zdi, da je delo medicinske sestre podcenjeno?
Ja, seveda je. Zdravniki in pacienti nas načeloma kar cenijo, obstajajo pa izjeme, ki so zelo primitvne. Na drugi strani pa so politiki, ki nas ne cenijo niti malo. Glede objav na družbenih omrežjih, pa sem se ravno prejšnji teden odzvala na en komentar in zapisala, da naj nam najprej prostovoljno pridejo pomagat za kakšen dan, potem pa se bomo pogovarjali naprej.
Kako pa se v tem času počutijo vaši pacientje, ko jih družina ne more obiskati in so ves čas sami?
Tudi večina starejših zna danes uporabljati mobilne telefone, zato se zelo pogosto slišijo s svojimi družinami. Stika z ljudmi res nimajo, jim pa bližnji na urgenco ves čas nosijo stvari, ki jim jih prostovoljci nato prinesejo. Mi se z njimi ne moremo ravno pogovarjati, saj v sobah ne smemo biti dolgo časa. Tudi s sodelavci ne smemo skupaj niti na malico, zato na balkonu vsak zase poje sendvič, potem pa gremo naprej na delo. Če odkrijemo, da je kakšen pacient pozitiven, ga zelo hitro premestimo na covid-19 oddelek, zato je pri nas le kratek čas. Zaenkrat se paciente s covidom-19 in ostale ločuje, če pa bo prišlo do situacije, ko bodo vse kapacitete zapolnjene, pa bomo paciente pustili v sobi in ne bomo hodili noter. Pravijo nam namreč, naj najprej gledamo na svoje zdravje.
Kako so se počutile sodelavke, ki so jih premestili na covid-19 oddelke?
Pravijo, da je tam zelo pestro, saj so razdeljeni na ekipe in delajo 3–4 ure skupaj, potem pa se zamenjajo in pride nova ekipa. Ravno zaradi tega je problem primanjkanja delavcev, saj v vsej tisti opremi ne moreš biti osem ur skupaj. Zgodilo se je tudi, da ni bilo dovolj zaščitnih sredstev, zato so ostale ekipe zunaj razkuževale in prale zaščitno opremo.
Ali se je vaša plača sedaj, ko delate več, kaj povečala?
Ja, imamo številne dodatke, ki jih je klinični center vedno izplačeval, medtem ko jih domi za ostarele niso. Vsi, ki delamo na navadnih oddelkih z možnostjo okužbe imamo 65 % rizičnega dodatka na opravljene ure, na covid-19 oddelkih pa ga imajo 95 %.
Mislite, da ste za svoje delo plačani dovolj, ali bi si zaslužili še več?
Jaz dobim dovolj, povišati pa bi morali osnovne plače za dnevne in nočne izmene ter vikende. Z dodatkom sem povsem zadovoljna, več pa bi si zaslužili tisti, ki delajo na covid-19 oddelkih, saj je 95 % stimulacije res malo.
Kolikokrat pa se morate testirati?
Testiramo se enkrat tedensko, to poteka tako, da gremo na balkon, eden od sodelavcev si obleče vso zaščitno opremo in pobriše vse. V tem času še nisem bila pozitivna, je pa hčerka prejšni teden bruhala in imela vročino, zato sem se takoj ustrašila, če sem ji to prinesla jaz. Hvalabogu ni bila pozitivna.
Ko bomo v Sloveniji dobili cepivo boste zdravstveni delavci verjetno eni izmed prvih, ki se boste morali cepiti. Se s tem strinjate, ali boste to storili zgolj ker morate?
Tudi če se ne bi bilo treba cepiti, bi se, zato sem tudi doma že vsem naredila pridigo. Tako, da ja, vsekakor bi se, saj sem se cepila tudi za gripo.
Ali je kdaj prišlo do situacije, da zaradi dela in rezultatov testiranja niste mogli domov k družini?
Ne, saj te po 12 urah dela skorajda ne morejo zadržati tam. Če pa kdo želi, imamo možnost ostati v kakšnem hotelu, ampak načeloma vsi komaj čakamo, da gremo domov.
Kako sploh usklajujete delo in vse obveznosti, ki jih imate doma?
Ves čas sem zelo izčrpana, živčna in si želim, da bi bilo vsega tega že enkrat konec in bi šla na morje. Ampak naredim vse, saj ko enkrat padeš v ta ritem, ti ni več tako težko.
Glede na to, da vaša hčerka hodi še v osnovno šolo ji morate verjetno pomagati tudi pri tem, saj je delo za osnovnošolce precej drugačno, kot pa za starejše. Ali ji morata z možem pomagati pri šolskem delu in domačih nalogah?
Načeloma vse naredi sama, izjemoma ji mož kdaj pomaga le pri kakšni matematiki, jaz pa pri slovenščini ali biologiji.
Kako pa se počuti ob šolanju na daljavo?
Mislim, da se počuti super, saj ji ta način dela zelo odgovarja. Ocene pridobiva preko kamere, kjer morata biti prisotna dva učitelja in še vsaj dva sošolca, imajo pa možnost, da oceno vpišejo ali pa ne. Jaz ji vedno pravim, naj jih vpiše, saj ko bodo šli nazaj v šolo bo dela še več.
Ali boste morali delati, če zboli velika večina zdravnikov in medicinskih sester, kljub temu, da ste okuženi?
Na kardiologiji ne bomo smeli, saj delamo s transplantiranci, ki bi jim, če bi bili okuženi, znižali imunski sistem. Če pa bo delavcev premalo, pa nas bodo verjetno premestili na covid-19 oddelke. Jaz imam sicer srečo, da sem stara čez 40, saj so vse mlajše že poslali tja, po 50 letu pa jih lahko zavrneš. Čeprav si navadno ne želimo biti stari, je tudi to dobro za kaj.
Imamo podatek, da je od junija do septembra UKC Ljubljana zapustilo več kot 100 medicinskih sester. Zakaj mislite, da je prišlo do tega?
Zaradi tega, ker za enako plačo delajo v zdravstvenem domu, kjer delajo enkrat na teden popoldne, za vikende pa so proste. Žalostno je le, da tega ne moreš dobiti, če nimaš visokih vez. V zadnjem času sem se tudi sama trudila, ampak mi ni uspelo. Marsikdo je zapustil UKC tudi zaradi družine in otrok, zato so šli v službe bližje domu.
Kaj vam pri vašem delu pomeni največ?
Največ mi pomeni to, ko nekoga rešimo, saj smo storili dobro delo. Vsako leto imamo tudi nekaj transplantirancev, ki prinesejo narezke in torte v zahvalo, da smo jim rešili življenje. Imamo pa tudi ljudi, ki so pri nas osem mesecev, saj čakajo na novo srce, zato so tudi ti trenutki zelo lepi.
Mislite, da ima ta poklic pozitivno prihodnost?
Ravno ta epidemija bo pokazala, kaj res potrebujemo in v kaj je vredno vlagati v prihodnosti.
