Razsuto letališče in ekonomski embargo
Po dolgi in naporni 10-urni vožnji iz Amsterdama pristanem na letališču v kubanski prestolnici, Havani. Medtem ko se letalo obrača proti terminalu si ogledujem okolico. Zaščitni zid, ki ga ima večina svetovnih letališč urejenega do potankosti, tukaj razpada. Na nekaterih delih letališka proga razkazuje svoje razpoke, ki jih že dolgo nihče ni zakrpal. Ko vstopim na terminal, me oblije tropska vročica. Napotim se do migracijskih okenčkov, kjer naveličano osebje pregleduje kubanske vize. Le-ta je obvezna za vse turiste, ki si želijo obiskati državo in stane 35 evrov. Če si Evropejec ali kdorkoli drug, ki ni ameriški državljan, jo pridobiš bolj kot ne brez problemov. No, pri Američanih pa se zatakne. Združene države Amerike namreč svojim državljanom omejujejo potovanja na Kubo že dolgih 50 let zaradi ekonomskega embarga. Kljub težnjam bivšega predsednika Obame k otoplitvi odnosov in ponovnem odprtju ameriškega veleposlaništva v Havani, Kubanci svojih severnih sosedov ne marajo kaj preveč. Zamera, ki jo gojijo globoko v sebi traja in je opazna na vsakem koraku.
“Esto es Cuba”
Po dolgi uri čakanja končno izstopim iz letališča. Namenim se proti avtomobilu, ki me bo odpeljal v Havano. Voznik Alfredo me pozdravi in mi zaželi dobrodošlico. Prijazno se nasmehnem in čakam, da se odpraviva. Po 15 minutah, ko ugasne zadnji cigaret je končno pripravljen na odhod. Med vožnjo opazujem stare ameriške cadillace iz leta 1953 in ruske lade, ki še komaj naredijo kak kilometer. po razmeroma dobro urejeni cesti. Alfredo vidi moje začudenje in se prične smejati. Pove mi, da je nakup novega avtomobila na Kubi nemogoč. Če je v Sloveniji avtosalon na vsakem koraku, tukaj ni nobenega. Država kupi rabljene avtomobile v tujini in jih da najprej v rabo turistom v obliki rent-a-carja. Ko avto doseže prvo desetico, ga lahko kupi tudi navaden državljan. Vendar, ta star avto stane okoli 45. 000 CUC (nekaj manj kot 45. 000 evrov). Ob tem podatku me kar zmrazi in prepričana sem, da Alfredo ne misli resno. V Evropi namreč za ta denar dobiš novega BMW-ja ali Mercedeza. On pa samo skomigne z rameni in reče: “Esto es Cuba”.
Svet brez reklam
Nekaj časa se že voziva, vendar ob tem ne opazim niti ene same reklame. Vidim samo podobo pokojnega Fidela Castra, ki mi maha z velikega platna ob glavni cesti in ostale propagandne oglase. Z mešanico poguma in strahu vprašam Alfreda o njihovi vladi, čeprav vem, da obstaja možnost, da je prikriti vojak, ki bi me posledično lahko obtožil vohunstva. Globoko zavzdihne in mi reče: “Poglej, v naši državi veliko stvari ne funkcionira. Ob cesti vidiš plakate o prihajajočih volitvah, vendar vsi vemo, da so te volitve le ena velika farsa. Ve se, kdo bo zmagal. Ljudje so se tega že navadili in nikomur se dejansko ne da več ukvarjati s tem. Policisti in vojaki danes v civilu hodijo v restavracije, trgovine, parke. Nikoli ne veš s kom se pogovarjaš. Zato smo vsi tiho. Ne zaupamo nikomur. Če te kdo dobi, da kritiziraš Castra, ti lahko grozi zapor. S tem se ni za hecat. No, tudi tebi ne bi smel tega razlagati. O tem se preprosto ne govori.”
“Dober dan, socializem!”
Hotel, v katerem bivam prvo noč je trenutno najboljše, kar Kuba lahko ponudi. Seveda ni državni, temveč so lastniki Španci. Šok sem doživela zadnjo noč, ko se prespala v državnem hotelu, ki kljub svojim “4 zvezdicam” ni bil obnovljen že 108 let. Hotel, v katerem se vrata sobe komajda zaprejo, električnih vtičnic ni, včasih tudi vode ne, zajtrk pa je sestavljen iz kruha in posušenih salam. No, je pa v njem že dolgo let nazaj bival Albert Einstein, katerega slika je razstavljena v predverju hotela. Lastništvo hotelov je velik problem na Kubi, saj država tujim podjetjem ne dovoljuje popolne svobode. Namreč polovični lastnik mora vedno biti država, posledica tega je, da cene nočitev v hotelu na otoku segajo do neba. Povprečna soba z zajtrkom v glavnem mestu tako stane okoli 200 evrov (po evropskih standardih je to hotel z dvema zvezdicama). Država zavira gospodarski razvoj z različnimi ukrepi, eden izmed teh je uvedba dveh valut. Domačini lahko uporabljajo izključno domačo valuto, imenovano CUP, ki je tako rekoč nevredna. Turisti tega denarja ne morejo unovčiti, posebej za njih je bila ustvarjena umetna valuta CUC (Kubanski peso), ki je vredna skoraj toliko kot evro. Tako turist po navadi za preprost obrok v eni izmed družinskih restavracij palader odšteje 20 in več cucov, kar je bizarno ob dejstvu, da povprečni Kubanec na mesec zasluži le borih 10 evrov.
Državni posegi v vse, kar se posegati da so učinkoviti, pravi gospod Ernesto Matanza, ki vozi turiste v starem cadillacu po Havani že vsaj 20 let, 14 ur na dan. Pojasni mi, da je na Kubi biznis preprosto nemogoč. V šali mi pove, da so prav zaradi tega z otoka pobegnili vsi Kitajci. Tako je danes predel Havane, ki se imenuje Chinatown, brez enega samega kitajskega državljana. “Oblast nam omejuje zaslužek. Nemogoče je kaj zaslužiti. Vozim avto, ki naj bi bil moj, pa vendar ni moj, saj moram mesečno plačevati zanj rento, kljub temu, da ga tankam na lastne stroške. Delam vse dni v tednu, vendar mi na koncu meseca ne preostane nič. Če ne bi dobivali kuponov za hrano bi bila moja družina lačna že sredi meseca. Imam tri otroke, ženo in očeta, ki ne more skrbeti sam zase. Skupaj z ženo zasluživa 34 CUC na mesec. Težko je. Vendar nekako preživimo. Veste, na Kubi imaš denar samo, če imaš družino v Miamiju ali pa če si Gente de Zona (kubanska svetovno znana glasbena zasedba)”, v smehu zaključi Ernesto.
Vrnitev v preteklost
Kljub ekonomskemu embargu in vsem problemom, s katerimi se spopada današnja Kuba, ljudje ostajajo pozitivni. Turizem, ki je v zadnjih nekaj letih postal glavna gospodarska panoga, prebivalcem vrača upanje, da so boljši časi še vedno mogoči. Eden izmed slovenskih turističnih vodičev, ki že leta vozi slovenske turiste na Kubo, mi pove, da je čar države prav v tem, da ti omogoča pobeg v preteklost. Stare podrte zgradbe (nekatere še iz časa španskega kolonializma), stari avtomobili in bogata zgodovina danes privablja predvsem tiste, ki so nekoč živeli v socializmu in poznajo njegove prednosti iz slabosti. “Zanimivo je, da veliko Nemcev iz nekdanje Vzhodne Nemčije vozi svoje otroke na Kubo, v želji, da bi jim pokazali, kako so nekoč živeli sami. Mislim, da bi vsak moral to enkrat izkusiti. Da vidiš, kako je, ko nimaš nič.”
Nejasna prihodnost
Po vrnitvi v Slovenijo sem naletela na Kubanca Gerarda, ki že nekaj let živi pri nas. Kot pravi sam, imamo Slovenci velikokrat popolnoma napačno predstavo o Kubi oziroma vemo o njej zelo malo. “Kuba ni samo mojito in salsa. Pa revolucija. Je veliko več. V Havani se je v zadnjem času zelo razmahnila umetnost, mladi talenti ustvarjajo vrhunske izdelke, ki pa jih žal ne morejo prodati v tujino. Prav tako imamo odlične zdravnike, ki pa na Kubi zaslužijo 25 evrov mesečno. Čeprav je zdravstvena oskrba brezplačna, ni zdravil. Če mene vprašate, bi vsak rad pobegnil, vsi si želijo boljšega, bolj pravičnega življenja. Pa vendar, ni kaj dosti možnosti. Če imaš denar in srečo greš, sicer s slabo vestjo, vendar vseeno greš. Sam bi veliko raje živel na Kubi, pogrešam odprtost ljudi, svojo kulturo. Tukaj v Sloveniji je vse drugače. Ampak konec koncev, moja hčerka ima tukaj veliko več priložnosti. V moji domovini jih žal ne bi imela.”
1. januarja 1959 so Fidel Castro, Che Guevarra in sodelovci izvedli državni udar in zrušili diktatorski režim Fulgencia Batiste. Tistega dne se je čas na Kubi ustavil. Revolucija, ki je obljubljala enakost in blaginjo, v realnosti ni izpolnila pričakovanj ljudi. Po smrti Fidela leta 2015 se je že marsikdo vprašal, kaj se bo zgodilo s Kubo po koncu vladavine družine Castro. Lahko revolucionarne utopične ideje preživijo v neusmiljenem kapitalizmu, ki prikrito, pa vendar, že trka na vrata države? In kaj bi to pomenilo za ljudi, ki drugega sistema ne poznajo? Kubanci se takim vprašanjem radi izognejo. Pa vendar se zdi, da še Kuba v času, ko spoštovani Fidel še vedno krasi platna ob cesti in ljudje v strahu oprezajo za prikritimi policisti, ni pripravljena na novo revolucijo.
M. S.