Želja po igranju na olimpijskih igrah je ostala neuresničena. Foto: Klemen Verlič

Slovenska hokejska reprezentanca se je lani že drugič zapored uvrstila na zimske olimpijske igre, kljub temu, da klubski hokej pri nas letos prvič po letu 2006 nima predstavnika v razširjenem avstrijskem prvenstvu – ligi Ebel. Tekmovanje pod olimpijskimi krogi je neizpolnjena želja 36-letnega Radovljičana Anžeta Terlikarja, ki je za Jesenice in slovensko reprezentanco nastopal, ko je bil hokej v naši državi v razcvetu in zelo popularen. Danes polprofesionalno nastopa za kranjski Triglav, kjer svoje izkušnje prenaša na mlade hokejiste. Prav zaradi njih se ne boji za prihodnost slovenskega hokeja.

Ste se pred igranjem hokeja preizkusili tudi v kakšnem drugem športu?

Malo sem se preizkusil v smučanju. Tudi tam mi je šlo kar dobro, a nisem začel resno trenirati.

V svoji karieri ste zaigrali za pet klubov: Jesenice, Partizan iz Beograda, Bled, Maribor in trenutno Triglav iz Kranja, obenem ste nastopali tudi za državno reprezentanco. Koga bi izbrali kot svojega najljubšega soigralca?

Težko vprašanje. Veliko jih je bilo (kratek premislek). Tomaža Razingarja. Z njim sem odigral nekaj dobrih sezon. Tudi Borisa Pretnarja. Z omenjenima smo nekaj časa tvorili napadalno trojko, ki je bila zelo nevarna. Od tujcev pa bi izbral francoskega Kanadčana Jeana Philippa Pareja, s katerim sva prav tako igrala skupaj v napadu.

Kdo pa je bil za vas najboljši trener, ki vas je vodil?

Teh je bilo še več. Od Douga Bradleyja do Romana Pristova in Eda Hafnerja, ki nas vodi pri Triglavu, kot trenerja pa sem ga spoznal že na Jesenicah. Ne smem pozabiti niti na Pavleta Kavčiča, ki ga ni več na trenerski sceni. Med izbor najboljših zagotovo sodi tudi Matjaž Kopitar. Verjetno sem koga še pozabil.

Če bi se ocenili kot igralca, kaj predstavlja največji plus v vaši igri? Kaj vas dela boljšega od ostalih?

To, da se znam hitro prilagoditi dani situaciji. Če je bilo deset soigralcev boljših od mene in nisem dobil priložnosti v prvem ali drugem napadu in ob igri z igralcem več na ledu, sem večkrat igral, ko smo imeli igralca manj. Takrat je potrebno več borbe, več igranja na telo. To je ena izmed mojih prednosti, znam pa tudi umiriti igro, tako da sem vsestranski (smeh). Znam doseči gol, čeprav nisem ravno vrhunski strelec. Včasih sem bil tudi drsalno močnejši, posledično pa tudi hitrejši.

V Triglavu, kjer večinoma igrajo mladi, ste eden izmed najstarejših hokejistov. Zato za vse mlajše hokejiste predstavljate nekakšnega mentorja. Kako se vidite v tej vlogi?

Glede mentorstva se strinjam, mladi me opazujejo in se učijo. Včasih jim dam celo med igro kakšen nasvet. Z mlajšimi soigralci se veliko pogovarjam in poskušam čim bolj pomagati.

Kako trenutno izkušnjo primerjate s časi igranja na Jesenicah?

Obstaja razlika. V Kranju vseeno nismo profesionalni hokejisti, tudi raven hokejske igre je precej nižja kot takrat, ko sem igral na Jesenicah.

Kakšna pa je razlika v hokejski igri v Sloveniji in v tujini?

Sam težko ocenim, saj sem v tujini igral zgolj v Beogradu, pa še to v nižji ligi. Dejstvo je, da moraš kot tujec pokazati več. Pričakovanja so višja, moraš biti profesionalec, rezultati pa so tisti, ki ti zagotovijo, da do konca izpolniš pogodbo.

V katerem klubu ste najraje igrali?

Na Jesenicah. Čeprav sem se tudi pri Partizanu v Beogradu, kjer smo sicer igrali v nižji ligi, dobro počutil, saj so bile stvari dobro organizirane. Sicer pa zagotovo Jesenice, kjer sem tudi preživel največ časa v karieri. Če bi igral prej, bi se verjetno podal tudi v tujino, takrat pa so bile stvari v Sloveniji dobro pokrite, tudi finančno, zato smo bili z ostalimi fanti tukaj zadovoljni.

Če primerjate hokejsko igro iz časov, ko ste bili mladi, in zdaj, kaj se je najbolj spremenilo?

Na začetku smo imeli še lesene palice. Napredovala je hitrost hokeja, razmišljanje in pokrivanje na ledu, sploh na najvišjem nivoju. Igra je postala tudi bolj disciplinirana, kot je bila pred petnajstimi leti. Treba je ostati zbran skozi celotno tekmo. Če pa moram izpostaviti le eno stvar, je to zagotovo hitrost hokeja, saj se je močno spremenila tudi oprema. Na primer, drsalke so lahko za več kot kilogram lažje kot pred desetimi leti.

Se v prihodnosti vidite v vlogi trenerja?

Zaenkrat še ne. Bil sem že pomočnik Dejanu Varlu na Jesenicah, ampak trenutno sem zadovoljen kot igralec. Dokler mi čas dopušča, da hodim v službo, igram pri Triglavu in preživljam čas z družino, sem zadovoljen. Res pa je, da o hokeju vem veliko. Spoznal sem veliko trenerjev, veliko igralcev ter sistemov igre, zato mi je žal, da ostali igralci, ki se upokojijo, ne ostanejo še leto ali dve v slovenskem hokeju in tako prispevajo k razvoju mladih igralcev.

V karieri ste v dresu Jesenic odigrali veliko večnih derbijev z ljubljansko Olimpijo. Ali se priprava na derbi razlikuje od priprave na druge tekme?

V osnovi ne. Zavedaš pa se, da »je nekaj v zraku«. Veliko se dogaja na ledu in ob njem, včasih se je o tem veliko pisalo v medijih. Derbi kljub vsemu ni le navadna tekma.

Jesenice ste zapustili leta 2010, tja pa ste se vrnili med sezono 2014/15. Že prej, pa tudi po vrnitvi, ste bili precej priljubljeni pri navijačih. Zakaj menite, da je tako?

Verjetno zato, ker sem iskren, pošten in delaven borec. Vedno sem poskušal na vsaki tekmi dati vse od sebe. Kolikor vem, sem tudi med tistimi igralci, ki so odigrali največ tekem za jeseniški klub v zgodovini.

Kaj za vas predstavlja največji uspeh v vaši hokejski karieri?

Po eni strani je to igranje z reprezentanco v elitni skupini svetovnega hokeja. Na primer v Halifaxu leta 2008, ko je Mednarodna hokejska zveza praznovala stoletnico svojega obstoja. Po drugi strani pa seveda klubski naslov prvaka Slovenije. Takrat (10 let nazaj op. a.) je osvojena zvezdica ali za Olimpijo ali za Jesenice predstavljala velik prestiž, ker je bil hokej zelo popularen in na nekoliko višjem nivoju kot danes. Podoben vrhunec bi predstavljal nastop na olimpijskih igrah, a tega na žalost nisem doživel.

Kot ste že omenili, ste imeli priložnost zaigrati za slovensko reprezentanco, v članski konkurenci ste zbrali 23 nastopov. Kako se igranje z državnim grbom na prsih razlikuje od nastopanja za klub?

V reprezentanci je nivo hokeja višji, enako velja tudi za kvaliteto. Igranje za Slovenijo predstavlja posebno čast. Četudi morda včasih, ko so za reprezentanco nastopali večinoma igralci iz Jesenic in iz Olimpije, nismo bili tako enotni, kot so danes, ko jih večina igra v tujini. Zagotovo pa reprezentanca predstavlja nek presežek.

V letošnji sezoni Slovenija nima več predstavnika v razširjeni avstrijski ligi Ebel. Kako bo to vplivalo na slovenski hokej?

Dobra plat te zgodbe je, da imamo dva kluba v Alpski ligi, čeprav bi jih lahko bilo tudi več. Dobro je tudi, da sta oba kluba (Jesenice in Olimpija op. a.) pomladila ekipi in tako mladi dobivajo več priložnosti, čeprav ne na najvišji ravni. Krivda je tudi na strani države, saj se hokeja finančno ne podpira več kot včasih. V ligi Ebel pa slovenskega kluba verjetno kar nekaj časa ne bo.

Kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje slovenskega hokeja?

Najnižjo točko je dosegel že pred nekaj leti in se zdaj počasi dviguje. Kot sem že dejal, je dobro, da so tako na Jesenicah kot v Ljubljani pomladili ekipi. Ostale ekipe, tudi Triglav, sicer za njima precej zaostajamo, ampak vseeno mislim, da so najhujši časi za slovenski hokej že mimo.

Kaj pa stanje reprezentance?

Mogoče smo trenutno malce zavrli tempo uspešnosti. Vseeno imamo še vedno v ekipi dve močni in solidni peterki. Fantje, ki igrajo v ligi KHL, so v svojih najboljših letih igranja in lahko prispevajo še veliko k reprezentanci.  Na olimpijskih igrah, kjer ne bo igralcev iz lige NHL, bi tako lahko prikazali dobre predstave in se nadejam dobrega rezultata. Nujno pa je zmagati ali biti vsaj drugi na svetovnem prvenstvu skupine B na Madžarskem prihodnje leto in se uvrstiti nazaj v elitno skupino.

Se vam zdi hokej v Sloveniji priljubljen šport?                        

Ja. Hokej je med ekipnimi športi takoj za nogometom, košarko in rokometom. Glede na majhna finančna vlaganja v primerjavi z drugimi državami, slovenski hokej dosega vrhunske rezultate.

Kaj bi lahko pripomoglo k izboljšanju kakovosti hokeja v Sloveniji?

Država bi morala postaviti prioritete. Z vlaganjem v šport jasno sledijo boljši rezultati. Državi manjka vizija, prisotni smo praktično v vseh športih, a najmočnejši s tem največ izgubljajo. Treba bi bilo močneje podpreti štiri ali pet ekipnih športov, ki jih spremlja največja populacija ljudi, ostale pa nekoliko manj.

 

Klemen Verlič, Timotej Rupar

Prejšnji članekFolklora ni samo za kmete
Naslednji članekRadijski komentar