Danes si življenja brez tehnologije ne moremo več predstavljati. Moderne elektronske naprave nas spremljajo na vsakem koraku, pa naj gre za mobilne telefone, tablične računalnike ali pametne televizije. Tehnološka pomagala so vgrajena tudi v kompleksnejše naprave, kot so aparati bele tehnike, in celo v avtomobilih.
Prisotnost tehnoloških pripomočkov je postala del našega vsakdanjika, prav nič drugače ni v športu. Praktično v vseh najbolj priljubljenih in razširjenih športih – in tistih, ki prinašajo največji zaslužek – lahko najdemo vsaj kanček tehnologije. Že neposredni prenosi s kamerami in mikrofoni so skupek najrazličnejših tehnologij, a za ljubitelje športa danes ne predstavljajo nič novega. Izredno pomembna so postala tudi družbena omrežja, ki so premostila prostorske razlike in skrbijo, da je priljubljenost športa še bolj narasla. Kriket tako ni več le indijski šport, tudi curling ni popularen zgolj v Kanadi. A v zadnjih letih je tehnološki napredek predvsem pri spremembah pravil. Tako ljubitelji tenisa in odbojke zagotovo dobro poznajo ”sokolje oko” (pri tenisu) in ”challenge” (pri odbojki), ko sodniki na zahtevo igralca oz. trenerja zahtevajo pregled počasnega posnetka, ki razkriva, ali je žog(ic)a prešla avt črto ali ne. S pomočjo posnetkov si pomagajo tudi delivci pravice pri rokometu in hokeju, kjer si lahko ob spornih situacijah posnetek dogajanja ogledajo ob robu igrišča. A če so pri hokeju pravila glede tega početja povsem jasno napisana, gre pri rokometu za (preveč) prosto presojo sodnikov. Zato se pojavljajo tudi sporni trenutki, med katerimi lahko omenimo dogajanje na srečanju med Nemčijo in Slovenijo na letošnjem evropskem prvenstvu na Hrvaškem, ko sta litovska sodnika s črno krpo članom slovenske (in nemške) ekipe preprečila pogled, kaj si v počasnem posnetku sploh ogledujeta. Med zadnje športe, ki so v svoje vrste sprejeli pomoč videosodnikov, spada nogomet. Tako imenovani sistem VAR (video assistant referee) je premiero na največjem odru doživel na letošnjem svetovnem prvenstvu, že prej pa je bil prisoten v nekaterih nogometnih ligah.
Kako VAR deluje
Sistem nadzora videosodnikov je skupaj s tehnologijo golove črte izredno pomemben napredek v nogometni igri, da je ta bolj poštena in pravična. V osnovi deluje tako, da poleg štirih običajnih sodnikov na igrišču (glavni, dva stranska in dodatni četrti) tekmo v posebni sobi na stadionu ali v VAR centru spremljajo še štirje videosodniki. Vsak ima svojo nalogo, v tekmo pa se lahko vmešajo v štirih primerih: po doseženem zadetku, ob odločitvah za najstrožjo kazen, ob rdečih kartonih in v primeru, da napačen nogometaš dobi rumeni ali rdeči karton. Ker ima končno besedo še vedno glavni sodnik na igrišču, ima v vsaki našteti sporni situaciji tri možnosti: lahko takoj upošteva nasvet iz videosobe, lahko si vprašljivo situacijo ogleda v počasnem posnetku na zaslonu ob igrišču ali pa ostane ob svoji prvotni odločitvi. Možna je tudi obratna komunikacija, torej da sodnik v kočljivem primeru vpraša videosodnike, če je vse v redu in glede na njihov odgovor nato vleče nadaljnje poteze.
Podrobne raziskave Mednarodne nogometne zveze so po junijskem svetovnem prvenstvu pokazale, da je VAR kljub nekaterim negativnim mnenjem pomembna pridobitev za nogomet. Pravilnost sodniških odločitev se je namreč iz slabih 93 odstotkov povečala na slabih 99 odstotkov, vsako posredovanje videotehnologije (skupaj z ogledom posnetka in odločanjem sodnika) pa je v povprečju znašalo le dobro minuto. Ob teh podatkih so svoje argumente izgubili tudi tisti dvomljivci, ki so VAR zavračali, češ da se bo čas nogometne igre preveč podaljšal, a temu vsaj v veliki večini primerov ni bilo tako.
Čeprav so tudi z dodatno pomočjo manjše napake nogometnih sodnikov še vedno neizbežne, ob tem pa je tudi preveč proste presoje sodnikov, kdaj VAR uporabiti, je jasno, da je nogometna igra bolj poštena, zmagovalci pa zmagujejo (in bodo zmagovali) bolj pravično. Z novostjo so zadovoljni tudi navijači, pod njihovim pritiskom pa so klonile tudi največje lige: v letošnji sezoni to tehnološko novost uporabljajo tudi v španski ligi, Slovenec na vrhu Uefe Aleksander Čeferin pa je pred dobrim mesecem potrdil, da jo bomo od prihodnje sezone spremljali tudi v ligi prvakov. Zaenkrat se torej od najpomembnejših nogometnih tekmovanj videosodnikov otepajo le še v Angliji, a samo vprašanje časa je, kdaj jih bomo videli tudi tam.
Tehnologija je spremenila tudi način treninga
Tehnološka pomagala pa niso na voljo zgolj sodnikom in na tekmovanjih, pač pa si vse več športnikov in trenerjem z njimi pomaga tudi na treningih. Tako je Adidas na letošnjem svetovnem prvenstvu predstavil nogometno žogo Telstar, ki ima v notranjosti vgrajen poseben čip. Z njim se lahko povežemo s pomočjo mobilnega telefona, stvar pa je zelo preprosta in uporabna tudi za rekreativne športnike. Ko sta čip in telefon povezana, so uporabniku na voljo najrazličnejši podatki: s kakšno močjo je nekdo udaril po žogi, s kolikšno hitrostjo je potovala, v kakšni smeri in s kakšno silo … Zagotovo nekaj, kar je na treningih zanimivo tudi za profesionalne športnike, saj lahko s pomočjo teh podatkov izboljšajo svoje strele in podaje ter posledično svojo igro.
A to še zdaleč ni edina takšna tehnološka iznajdba. V tenisu je že dlje časa igralcem na voljo t.i. pametni lopar. Že pred leti so ga uporabljali nekateri najboljši teniški igralci na svetu: Rafael Nadal, Jo-Wilfried Tsonga in Carolina Wozniacki, preizkušal pa ga je tudi Slovenec Blaž Kavčič. »Lopar se po teži in obliki v ničemer ne razlikuje od drugih, vendar pa v ročaju skriva čip, ki med igro šteje bekhend in forhend udarce, servise ter smeše in tudi, kje se žogica dotakne loparja. Stvar se bo verjetno še naprej razvijala in bo vse bolj uporabna,« je za časnik Dnevnik povedal Kavčič.
Pomemben korak naprej v treningu športnikov so tudi prenosljivi senzorji za najrazličnejše meritve. V kolesarstvu so zelo popularni za merjenje srčnega utripa kolesarjev in vatov, torej s kakšno močjo in kako konsistentno dirkači pritiskajo na pedala. Predvsem pri najboljšemu moštvu zadnjega obdobja, britanski ekipi Sky, so te pripomočke razvili praktično do potankosti, a se njihova uporabnost vsak dan nadgrajuje in izboljšuje. S kolesarstvom je povezana tudi druga tehnološka pomoč – testi aerodinamike. Skupaj z dirkači formule ena in smučarskimi skakalci so najpogostejši uporabniki vetrovnikov – prostorov, v katerih so pogoji za trening skoraj identični tistim, v katerih nato dejansko nastopajo. Pri kolesarjih in skakalcih so vetrovniki pomembni predvsem za držo športnikov in zmanjšanje zračnega upora, pri formuli ena pa so koristni za dizajniranje dirkalnikov s čim več podtlaka.
Zelo pomembno novost, ki pa danes ni več tako nova, na področju treningov predstavljajo posebna športna očala, ki natančno merijo, kam je usmerjen športnikov pogled. To tehnologijo so v slovenski košarkarski reprezentanci preizkušali že pred domačim evropskim prvenstvom leta 2013, naročili pa so jih pri podjetju Oculus, ki te storitve trži v Sloveniji. Kako očala delujejo, je za Dnevnik pojasnil eden izmed vodilnih mož podjetja, Miha Gams. »Preprosto rečeno je z očali mogoče izmeriti, kam uporabnik usmerja svoj pogled. To počne s pomočjo infrardeče kamere, ki sveti v oko in nato gleda njegov odboj. V športu je bilo že ogromno raziskav narejenih na temo tega, kam športnik gleda, na kakšen način to počne, kako zaznava okolico.« Gams upa, da bo omenjena novost kmalu cenejša in dostopnejša, v javnosti pa se bo dojemala kot nekaj vsakdanjega.
Trenerji bodo ostali
Treningov in tekem brez tehnologije pa si ne zna več predstavljati košarkarski strokovnjak in nekdanji selektor slovenske moške in ženske reprezentance Boris Zrinski. »Klasične metode snemanja in obdelave videoposnetkov, ki se jih nato prenese na računalnik, pri meni odpadejo. Zdaj lahko s pomočjo aplikacij in tabličnega računalnika že med treningom igralcem pošljem nekatere informacije na njihov spletni naslov, tako da si lahko razne ugotovitve in napake, ki jih počno, pogledajo takoj, ko pridejo domov,« je za Dnevnik pojasnil Zrniski. Kljub temu pa se aktualni športni direktor KK Celja ne boji, da bi trenerji zaradi napredka tehnologije ”izumrli”. »Verjamem, da je do tega še precej dolg korak. Predvsem v kolektivnih športih mislim, da bo trener še lep čas imel glavno besedo in ga naprava ne bo mogla zamenjati,« je za Dnevnik še dodal Zrinski. Da zadnja trditev drži, so nam potrdili tudi naši sogovorniki, študenti s Fakultete za šport. Vsi se namreč strinjajo, da tehnologija lahko močno pripomore k uspehu športnika, a vloge trenerja kot motivatorja ne more zamenjati. Kot je še dodala ena izmed študentk, ki pa ne želi biti imenovana, je glavna razlika v hierarhiji. »Pri tehnologiji imaš ti glavno besedo, kdaj jo boš vkomponiral v svoje treninge in kako ter koliko jo boš uporabljal. Za trenerja pa je jasno, da je nad tabo, torej ti sprejemaš njegove odločitve in ukaze. Zato so zame trenerji še vedno pomembnejši in vedno bodo pomembnejši od tehnoloških pripomočkov.«
Šport izgublja čar
Podobno kot pri vsaki stvari na tem svetu, obstajajo tudi tisti, ki nasprotujejo širjenju tehnologije v šport. Njihov glavni argument je, da klasični športi z vdorom tehnologije izgubljajo svoj čar. Takšnim mnenjem je težko pritrditi, saj verjetno navijačem kluba, ki tekmo izgubi zaradi sodniške napake, ni nič kaj čarobno pri srcu. Enako velja tudi za treninge. Na tekmovanjih zmagujejo tisti, ki pač najbolje trenirajo. Če je to s pomočjo tehnologije, ki jim jo 21. stoletje ponuja, se je s tem enostavno treba sprijazniti. Težava nastane, ko športniki s statističnimi podatki postanejo preobremenjeni, takrat lahko v njihovem trenažnem procesu pride do večjih napak (pretiravanje, neposlušanje svojega telesa ipd.). Podobno velja tudi za uporabo nedovoljenih sredstev. V sodobnem času je z najmodernejšo tehnologijo namreč veliko enostavneje zakriti sledi uporabe dopinga kot včasih, kar v svetu športa prebuja nove težave.
Ne glede na vse je jasno, da smo vse bližje trenutku, ko za uspeh v športu ne bodo več dovolj zgolj talent, trma in trdo delo, temveč bo zaradi tanke meje med uspehom in porazom potrebno tudi čim bolje obvladati moderno tehnologijo. Tu pa bodo v veliki prednosti mladi, saj so jim bile tehnološke naprave položene v zibelko in so z njimi odraščali, starejši športniki pa so se z njimi srečali šele kasneje.
