Foto: STA
Gladina slovenskega morja se že dalj časa zvišuje, s tem pa se tudi povečujejo možnosti za uničenje kulturne dediščine v Piranu, ocenjujejo strokovnjaki. Primerne rešitve bi lahko bile postavitve novih zidov in valobranov, še pomembnejše pa je pri novogradnjah in obnovah upoštevati bližino morja in nevarnost poplavljanja, je opozoril profesor Rajko Muršič, ki se ukvarja tudi s kulturno dediščino Pirana. Spremembe bi lahko naredila že lokalna skupnost, a ne brez podpore in sodelovanja pristojnega ministrstva, je prepričan profesor na Fakulteti za geodezijo in gradbeništvo Andrej Kryžanowski.
Od leta 1902 do danes se je gladina morja na slovenski obali zvišala za 16 centimetrov, ugotavljajo zadnje meritve Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO). Njihove trenutne projekcije predvidevajo, da bo gladina morja najhitreje zrastla v Kopru – med 30 in 80 centimetri. »To pa bi po trenutnih merilih pomenilo več desetkrat pogostejše poplave ob slovenski obali. Najbolj črnoglede napovedi, povezane z visoko negotovostjo, pa bi pomenile dvig gladine morja več kot dva metra,« so pojasnili na ARSO.
Profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Andrej Kryžanowski, ki svoje delo trenutno posveča oblikovanju aplikacije za ocenjevanje poplavne škode ob slovenskem morju, je ocenil, da je med najbolj izpostavljenimi in ogroženimi mesti Piran s svojo bogato kulturno dediščino. »Gre za mesto, ki je zgrajeno na nasipu. Tam je ogrožen predvsem spodnji del, ki se dviguje proti cerkvi. Še posebej je izpostavljeno območje tržnice in Vegove ter Bonifacijeve ulice. Ta del predstavlja mejo med naravnim klifom in umetno nasipanim delom,« je razložil. Še dodatno ogrožanje kulturne dediščine v Piranu so po njegovih ugotovitvah povzročili ljudje, ki so si z zasipavanjem ustvarili prostor v morju. »To se je dogajalo vse do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je nastalo tudi Prešernovo nabrežje. Prej tega ni bilo in obrobje je bilo direktno izpostavljeno morju, staro obzidje je namreč stalo tik ob morju,« je dejal. Podobno stopnjo ogroženosti opaža v Izoli, najmanj vpliva dviga morske gladine na kulturno dediščino pa pričakuje v Kopru. Tam naj bi se vpliv pojavil le v ekstremnih situacijah.
Morska gladina se spreminja ves čas
Poleg človeškega vpliva, ki ga omenja Kryžanowski, na ARSU ocenjujejo, da velik del predstavlja vpliv podnebnih sprememb. »Ta se lahko posredno kaže tudi pri spremljanju in vrednotenju ekološkega stanja morja, ki vključuje spremljanje stanja izbranih organizmov. To so fitoplankton, makroalge, betonški nevretenčarji in fizikalno kemijskih parametrov, s katerimi se opiše življenjski prostor organizmov,« so pojasnili. Ob tem so dodali še, da je vpliv podnebnih sprememb pogosto težko ločiti od vpliva raznovrstnih človekovih obremenitev, ki se pojavljajo v slovenskem morju.
Profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Rajko Muršič, ki se ukvarja s kulturno dediščino Pirana, je dejal, da se je morska gladina skozi celotno geološko zgodovino spreminjala. »V hladnejših obdobjih ledenih dob je bila gladina nižja tudi nekaj deset metrov, ob toplejših obdobjih pa je bila višja. To lahko dobro vidimo na kamninah ob Dragonji,« je pojasnil. Piran je bil v srednjem veku že zavarovan tako z zidom kot z valobranom, obstajajo pa že novi podobni načrti, je pojasnil. »Najbolj ogrožene so v Piranu najnovejše oziroma najmlajše gradnje v mestu, kot so denimo restavracije ob morju. Najmanj pa je ogrožena starejša dediščina, denimo od Punte pa do zgradb nad trgom,« je dejal in dodal, da so zaradi občasnega poplavljanja včasih dobro vedeli, kjer smejo in morejo graditi trajnejše stavbe, in kje so gradili stavbe, ki jih je bilo mogoče pogrešiti.
Pomembno je prezračevanje
O primernih rešitvah za ohranitev kulturne dediščine Pirana se je profesor Kryžanowski s kolegi na fakulteti začel pogovarjati že v letu 2015. Kasneje so razvili tudi ideje o konkretnih ukrepih, ki bi jih v Piranu lahko uporabili. »Prostor bi morali bolj odpreti, odstraniti sive gradnje in to nadgraditi s tehničnimi ukrepi, kot so ureditev nabrežja glede na vrednost, ki jo mesto predstavlja. Narediti bi morali še promenade, komunikacijske poti. Med predlogi je tudi dvig zaščitnih zidov, morda celo novo obzidje,« je pojasnil Kryžanowski. Ob tem pa je dodal, da bi pri vseh ukrepih težko govoril o dolgoročni rešitvi.
Profesor Muršič pa je izpostavil pomembnost prezračevanja pri ohranjanju kulturne dediščine. »Ob obnovi piranske cerkve se je izkazalo, da je do danes preživel les, ki so ga vgradili v cerkev pred skoraj tisočletjem. To je bilo mogoče le ob dobrem prezračevanju podstrehe. Podobno je tudi pri drugih starejših objektih,« je dejal. Prav v Piranu je daleč najpomembnejša zaščita dobro prezračevanje stavb in preprečevanje ovir na krivh ulicah, ki so takšne oblike prav zaradi prezračevanja in preprečevanja močnejših sunkov burje ali juga, je pojasnil. Za ohranitev kulturne dediščine so po njegovem opažanju zelo pomembni tehnološki ukrepi. Mednje sodi tudi odvodnjavanje, ko pride do poplav. Ob trajnejšem dvigu gladine morja pa bi bil najprej potreben valobran in nato zid.
Da bi bil valobran ena najprimernejših rešitev, je ocenil tudi Blaž Komac, vodja oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika, ki se ukvarja predvsem s podnebnimi spremembami in vplivi naravnih nesreč na pokrajino. »Problem sicer ni toliko dvigovanje povprečne morske gladine, kot so pogostejši in izrazitejši ekstremni dogodki. Predvsem se morajo v Piranu pripraviti na slednje,« je opozoril in dodal, da so poleg valobranov najučinkovitejši še zidovi, ki zmanjšujejo udarno moč vode in preprečujejo zalivanje obale. Strateško je po njegovi oceni najbolj učinkovit prstop, s katerim bi nove poselitve in rabo zemljišč usmerili stran od neposredne obale.
Obala pozabljena
Pri ohranjanju kulturne dediščine in njenem varovanju pred vplivi dvigovanja morske gladine je, kot pravi profesor Muršič, pomembno tudi učenje iz preteklosti in resen premislek glede gradnje in uporabe prostora. »Ob tem je še posebej pomembno pozorno spremljati obnove. Pri tem so ključni izračuni dovodnih in odvodnih poti za vodo, ki naj povzroči čim manj škode,« je pojasnil. Podobni primeri se sicer dogajajo v vseh obvodnih mestih, je še dejal. »V nekaterih primerih ni videti rešitev – denimo nizki koralni otoki, v drugih primerih predvsem skrbno načrtujejo in preprečujejo pozidavo najnižjih priobalnih območij. Zaenkrat je videti, da se s tem najbolje spopadajo na Nizozemskem,« je dodal Muršič.
Interes lokalne skupnosti za spremembe pri svojem delu že opaža profesor Kryžanowski, ki je dejal, da se ljudje kljub temu ne zavedajo resnosti položaja. Prepričan je namreč, da danes nekaj še lahko ignoriramo, a jutri bi lahko iz hiše stopil že v morje. »Občutek imam, da Slovenci pozabljajo na obstoj lastnega morja. Slovenska obala je vedno malo pozabljena,« je povedal. Dodal je še, da bi se sprememb morala konkretno lotiti lokalna oblast, ki pa večji del lahko spremeni šele v sodelovanju s pristojnim ministrstvom.
