Foto: Sleep Cycle
»Imela sem občutek, da nekdo sedi na moji postelji in se me želi dotakniti. Ob tem se nisem mogla premakniti, kot bi imela zelo težko telo,« je svojo prvo izkušnjo s spalno paralizo opisala Ana Likeb. »Nisem mogla niti govoriti, le nekoliko glasneje sem lahko dihala,« je še dodala.
Ker se spalna paraliza (znana tudi pod imenom parasomnija in izolirana spalna paraliza) najpogosteje pojavi med REM spanjem so prostovoljni gibi mišic omejeni, očesni in dihalni gibi pa so nespremenjeni. Kot so pojasnili v reviji Psychology Today, med REM fazo mišice izgubijo tonus, s čemer telo prepreči, da bi izživeli svoje sanje in se poškodovali. Posamezniki hkrati s paralizo pogosto doživljajo različne halucinacije, kot so občutki prisotnosti zla, pritiski na prsnem košu in iluzorni občutki gibanja.
Ana Likeb je spalno paralizo prvič doživela pri šestnajstih letih, ko pojava še ni poznala. »Ker nisem vedela, kaj se mi je zgodilo sem bila še bolj prestrašena,« je pojasnila sogovornica in pri tem dodala, da je s spoznanjem pojava bila vsaka naslednja izkušnja bolj enostavna za dojemanje. »Zadnjič sem jo imela pred nekaj tedni. Takoj sem vedela, da imam spalno paralizo in z glasnim dihanjem prebudila mojo psičko. Ta je potem skočila k meni in me tako zbudila,« je povedala Ana Likeb.
Časovni okviri epizod spalne paralize so si različni, saj lahko traja nekaj sekund ali minut. »Najpogosteje traja šest minut,« je za National post povedal psiholog Brian A. Sharpless, eden od avtorjev knjige Sleep Paralysis (Spalna paraliza).
Nenevaren, a neprijeten pojav
Samo enkrat v življenju se je s spalno paralizo srečala Eva Zibelnik: »Na stropu sobe imam loputo, podobno tisti, ki vodi v podstrešje. Med spalno paralizo sem videla, da je bila odprta, skoznjo pa so me opazovali demoni.« Dogodek se ji zdaj zdi sam po sebi zanimiv, vendar je v tistem trenutku občutila predvsem močan strah. »Ne spomnim se točno, če je eden od demonov celo splezal dol v mojo sobo,« je zgodbo nadaljevala Eva Zibelnik. »Tako sem se prestrašila, da še cel teden nisem želela spati v moji sobi,« je dodala.
Po besedah Sharplessa za National post, so ravno elementi spalne paralize, ki se dotikajo mnogih paranormalnih in nadnaravnih prepričanj delno tisto, kar naredi ta pogost pojav fascinanten. Osem odstotkov splošne populacije je vsaj enkrat v življenju doživelo spalno paralizo, po podatkih revije Psychology Today. Izkušnja pa naj bi bila pogostejša med študenti in posamezniki s psihiatrično diagnozo, pri katerih je možnost za spalno paralizo skoraj ena proti tri.
»Spalna paraliza po navadi ni nevarna, vendar lahko povzroči zelo neprijetno izkušnjo, ki morda pacientom ne bo enostavna za razumevanje,« je za National post pojasnil Brian A. Sharpless. Nekateri tako za razlago uporabijo tudi druge, nemedicinske razlage, kot so vesoljski, duhovni ali demonski napadi.
»V večini primerov se spalna paraliza pojavlja tako redko, da zdravljenje ni potrebno. Če je vzrok znan, na primer zaradi pomanjkanja spanca, se stanje odpravi z dovolj spanja,« so zapisali na strani University of Florida Health. Včasih pa se predpišejo zdravila, ki preprečujejo REM med spanjem. Obisk pri zdravniku je priporočljiv, kadar se spalne paralize stalno ponavljajo, saj so morda posledica zdravstvenih težav, ki jih je treba dodatno preveriti.
Povezava z ostalimi spalnimi motnjami
Da gre predvsem za nadležno stvar je izpostavila Bina Habjanič, ki spalno paralizo včasih doživlja tudi na dnevni bazi. »Pogosteje jo doživim v stresnih obdobjih ali pa ob življenjskih spremembah,« je povedala. »Skozi spalno paralizo potem občutim dodatni stres, občutek strahu. Zazdelo se mi je že na primer, da se bo strop zrušil name,« je pojasnila Bina Habjanič. »Zanimivo je, da mi melatonin stanje še poslabša. Mogoče, ker zato hitreje padem v REM spanec,« je dodala. Sogovornica nam je zaupala, da ima tudi sicer težave s spanjem, pogosto jo namreč tlačijo more ali pa jo ‘nosi luna’.
O povezavi med spalno paralizo in drugimi spalnimi motnjami so prav tako poročali v reviji Sleep Medicine Reviews. Po njihovih raziskavah je spalna paraliza najpogosteje povezana z nespečnostjo, obstruktivno apnejo v spanju in narkolepsijo. Pojavnost spalne paralize pri posameznikih z narkolepsijo naj bi bila večja za 59 odstotkov, v primerjavi s kontrolno skupino.
Vpliv drugih dejavnikov
Z metodo dvojčkov so pri Sleep Medicine Reviews dokazali, da imajo genski dejavniki 53 odstotkov vpliva na pojavnost spalne paralize, v primerjavi z okoljskimi dejavniki.
Poleg genskih dejavnikov in težav s spalnimi motnjami je možnih vzrokov za pojav spalne paralize še veliko več. Na spletni strani University of Florida Health so našteli še: stres, spanje na hrbtu, uporaba specifičnih zdravil (na primer za zdravljenje motnje pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti) in konzumiranje substanc.
Čeprav so povezave med fizičnim zdravstvenim težavam slabše raziskane so bile nekatere osebnostne izkušnje, po poročanju Sleep Medicine Reviews, povezane s tem pojavom. Spalno paralizo naj bi pogosteje doživljali ljudje, ki doživljajo disociativne izkušnje – kot so depersonalizacija ali derealizacija – ljudje z višjo stopnjo domišljije in tisti, ki verjamejo v paranormalne pojave.
»Od ožjih družinskih članov nihče nima spalne paralize, imela jo je le teta, vendar ne tako intenzivno kot jaz,« je povedala Maja Bregar, ki je v srednji šoli tri mesece redno doživljala spalno paralizo. »Do takrat sem vedno imela urejene spalne navade. Doživljala sem stiske, ki sem jih preko dneva potlačila, zvečer pa so se odrazile skozi spalno paralizo,« je pojasnila. Vsako noč je doživela drugačno vrsto halucinacij med spalno paralizo, in sicer je včasih videla podobo, drugič slišala kričanje. »Vedno sem vedela, da bom imela spalno paralizo, ker sem pred njo začutila močno toploto v telesu in razbijanje srca,« je povedala Maja Bregar. »Slutila sem, da vzrok tiči v stiskah, ki sem jih doživljala zato sem stresorje zmanjšala oziroma odstranila, kolikor je bilo le mogoče,« je še dodala sogovornica in pri tem povedala, da se ji od takrat spalna paraliza ni več nikoli pojavila.
Raziskave objavljene v medicinski reviji Sleep Medicine Reviews dokazujejo, da imajo stres in travmatične izkušnje pomembno povezavo s spalno paralizo. Tisti, ki so v svojem življenju doživeli več travmatičnih izkušenj – kot so na primer spolna zloraba, smrt bližnjega ali naravne katastrofe – so bolj dovzetni za pogostejše epizode spalne paralize, z intenzivnejšimi halucinacijami. Podobno so ugotovili tudi za posameznike s posttravmatsko stresno motnjo (PTSD). Slednji imajo bistveno višjo stopnjo paralize med spanjem, in sicer med 65 in 100 odstotkov, v primerjavi s kontrolno skupino. S spalno paralizo se večkrat srečujejo tudi posamezniki z napadi panike.
Maja Bregar je zaradi strahu pred novo spalno paralizo pogosto bedela večino noči. »Spalna paraliza vpliva na tvoj celoten proces delovanja, četudi traja le nekaj sekund imaš občutek, da se dogaja celo noč,« meni sogovornica. »Ker nisi naspan si bolj razdražljiv, težje deluješ ali se osredotočaš na stvari. Ali pa prespiš pol dneva, da nadoknadiš pomanjkanje spanca,« je pojasnila. Med doživljanjem spalne paralize se Bregarjeva pogosto ni mogla obrniti na nikogar: »Težje je govoriti o tem, ko ljudje ne razumejo, kaj je spalna paraliza. Nekateri to vzamejo le kot nočno moro, čeprav to ni.«
