»Je duhovita in nežna obenem, nadarjena ter zadržana. Zanimiva vsekakor. Zmeraj očara vse režiserje.« To je Jana Zupančič, ki je od leta 2003 članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Na domačem odru in pred filmsko kamero je odigrala vrsto raznolikih vlog ter se po porodniškem premoru ponovno vrnila na odrske deske. Letos je ob koncu meseca marca za dvoletno obdobje prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj«. Da je bila nagrada za njeno delo pričakovana, pove njena soigralka Judita Zidar, ki je skupaj z Jano odigrala v dramski igri Avgust v okrožju Osage. »Ja, to se pričakuje že dolgo. Pričakuje se, da bo nagrajena.« Obe igralki imata podoben odnos do načina igre in se strinjata, da sebičnosti v gledališču ne sme biti, saj moraš ves čas vlagati v skupno dobro ter predvsem v odnose, če želiš, da je predstava dobra.
Jana Zupančič se je rodila 7. maja 1979 v Ljubljani. Leta 1999 se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je študirala dramsko igro in umetniško besedo. Nastopila je v dveh diplomskih predstavah; v Kerstu Jaše Jenulla je odigrala Bogomilo, v Ovidijevih Metamorfozah pa več vlog. Za vlogi v obeh predstavah je leta 2003 prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Na profesionalnih odrih je nastopala že med študijem. Leta 2002 je v Slovenskem narodnem gledališču Mala Drama Ljubljana, od koder se je spominja tudi Judita Zidar, igrala Julio v Primestju Hanifa Kureishija in leta 2003 v Gledališču Koper Elaine Harper v Arzeniku in starih čipkah Josepha Kesserlinga.
Kot povedo soigralci, Jana živi za gledališče, hkrati pa se dobro zaveda, da obstaja svet zunaj teh štirih sten. »Je skromna, prizemljena in zelo študiozna. Veliko ji pomeni mnenje kolegov. Kadar delamo skupaj, se velikokrat na nas obrne z vprašanji. Na čase se mi dozdeva kot da je to poklic, ki ne sovpada z njeno osebnostjo, saj se ne mara izpostavljati. Vse drugo kar terja poklic igralca, kot so tiskovne konference in stiki z javnostjo, to Jani ni preveč blizu,« o igralki pove Uroš Smolej, ki trenutno skupaj z Jano igra v dramski igri Bog masakra. Spominja se mjuzikla Sugar-nekateri so za vroče, ki sta ga skupaj igrala vrsto let, Jana Zupančič je pa za vlogo Sugar kane leta 2009 prejela Severjevo nagrado. »Vloge zaradi petja ni pretirano marala igrati. Imela je velik strah pred petjem.«
Uspešno se uveljavlja na filmu in televiziji. Leta 2010 in 2013 je nastopila v filmu Gremo mi po svoje 1 in 2 Mihe Hočevarja. Leta 2011 je med drugim igrala tudi v televizijski nanizanki Na terapiji Nejca Poharja in televizijski kriminalni seriji Jezero po romanu Tadeja Goloba. Leta 2010 je za vlogo Beatrice Cenci prejela tudi Dnevnikovo nagrado. Zase je za časopis Dnevnik povedala, da ni “analitični” igralski tip, ampak povsem emocionalen. V naprej vedno lahko premisli neko vlogo, toda njena končna oblika se vselej vzpostavi preko čustev in občutkov, ki jih ima ob njej.
Judita Zidar je z Jano Zupančič prvič igrala leta 2009 v dramski na pol plesni predstavi Tanja-Tanja. »Je odlična soigralka in bi si želela, da bi se večkrat srečali na odru.« Predstava Avgust v okrožju Osage je bila njuna velika skupna predstava po dolgem času. »Vsi smo bili zelo veseli tega teksta, ker je izvrsten. Še posebej midve, saj sta v ospredju dve markantni ženski vlogi.« Judita Zidar v smehu pove, da ko igrata skupaj gresta po predstavi vedno na pivo. »Skupaj sva igrali v Florentinskem slamniku in po predstavi sva se hitro preoblekli, da bi dobili prostor v lokalu. Tudi drugi kolegi so prišli za nama, ampak midve sva bili najhitrejši.« Jana se bo potrudila, da bo na delovnem mestu prijetno in ustvarjalno. Je zelo zanesljiva, inteligentna, občutljiva in dobra soigralka. Uroš Smolej doda, da se na odru radi zabavajo. »To so naše interne šale med nami. Vemo, kje je meja in da z njimi ne škodujemo predstavi. Jana je ena tistih, ki na odru zelo rada provocira, vendar na dober način.«
Jana Zupančič je nagrado »Duša Počkaj« prejela za vloge Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage, Mile v Usedlinah, Hélène v Slamniku in Véronique Houillé v Bogu masakra. Kot so zapisali na spletni strani Mestnega gledališča ljubljanskega, sta njena igralska zavzetost in zavest mejnika, ki znotraj dogovorjenega dosledno polnita vrzeli med možnim in avtorskim. Njene vloge gledalca vsakič znova spremljajo v intimno obnovo videnega gledališkega dogodka in mu obetajo premislek o različnih občutenjih, potezah, ter razmislekih.
Nastopila je tudi v vlogi Jelene Vasiljevne Kuragine v gledališki predstavi Vojna in mir, ki so jo leta 2017 odigrali v Mestnem gledališču ljubljanskem. V letu 2018 smo jo na odrskih deskah lahko gledali v predstavah Kresnice in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Leta 2019 pa v vlogi Elmire v situacijski komiki Tartuffe ali slepar. V predstavi Trije milijoni minut je premierno nastopila leta 2020 v vlogi Natalije Grossman.
Kot pove igralka Judita Zidar, ljudje vedno radi komentirajo ljubosumje med igralci in igralkami. Vedno znova jim zagotovijo, da ga ni nič več kot med drugimi ljudmi. Nasprotno; so izredno odvisni eden od drugega. Pomagajo drug drugemu, saj je to edini način, da naredijo dobro predstavo. »Če sodeluješ v dobri predstavi, imaš tudi možnost, da je tvoja vloga dobra.« Za igralko Jano Zupančič je prepričana, da možnosti, ki jih dobi, dobro izkoristi. »Užitek mi je igrati z njo. Menim, da je velik talent in da jo čaka velika kariera.«
